#jaztudi

Nadlegovanje je zoprna človeška lastnost, za katero bi verjetno vsi želeli, da jo evolucija izloči – razen morda kakšne krepostne hollywoodske dame, ki se je ob valu razkrinkavanj spolnih predatorjev po več letih molka in trpljenja »opogumila« in čivknila #jaztudi. Naj se ji pogum pozlati. A priznati moram, da je moje srce na strani nadlegovalcev. Srenja iztirjencev je zadnje leto in pol bogatejša za nova člana.

Z možem sva, odkar je najina pasja gospodična Lady postala gospa, ki dni ne more več preživljati sama, temveč le v domski negi predanih starih staršev, postala nadlegovalca težke kategorije. Najine žrtve so vseh pasem, velikosti, starosti, tudi če nekoliko smrdijo in puščajo dlako. V zameno za nekaj trenutkov njihove pozornosti in voljnosti za čohanje sva pripravljena kakšno prijaznost nameniti celo njihovim lastnikom.



Medtem ko se sama pri ljubezenskih izlivih nekoliko brzdam, ker nočem prevarati svoje ljube Lady, je mož utelešenje promiskuitetnosti. Nesmrtno se zaljubi v vsako ščene. Da bi pritegnil njegovo pozornost, že od daleč spušča namigujoče zvoke, ga privablja z gibi glave in širokim nasmeškom. Ko se mu žrtev približa, se spremeni v ponorelega mladega psa in se z njo zaplete v obredni ples, v katerem je dovoljeno vse. Če kosmatinca ne impresionira, mu je pripravljen slediti tudi na drugo stran ulice.

Včasih se zbojim, da če se z možem ne bova obrzdala, utegneva pristati na Interpolovem seznamu. Najino vedenje je nedvomno odklonsko, ne toliko z vidika psov, ki so večinoma (prosto)voljne žrtve, kakor z vidika lastnikov. A na srečo se ti za zdaj ob najini norosti le prizanesljivo smehljajo. Kako boleče je hrepenenje po dolgoletnem živalskem sopotniku, otipu njegove dlake, lahko popolnoma razumejo le tisti, ki so psa kdaj imeli. Psi iz nas izvabljajo najlepšo srčiko živalskosti in najboljšo plat človeškosti.