Prebivalci mesta

Prsti na rokah mi zmrznejo, ko se temperatura spusti pod 20 stopinj Celzija, zato zima ni moj najljubši letni čas. Zimska jutra – že sama jutra niso moja skodelica kave – pa bi bila preprosto preveč turobna brez družbe ptic.

Ko se izkopljem iz postelje, še preden zavijem na stranišče, naredim obvoz do vrta, kjer jim postrežem zajtrk. V krmilnico nasujem semena, na grmiček drena pod njo obesim lojne kroglice, kosom nastavim jabolka. Pripravi svojega zajtrka namenim manj časa, použijem ga med skrivnim opazovanjem ptičjega gostivanja.

Sprva sem bila razočarana, ker so na krmilnico hodili sami golobi, a naša in ptičja hiška pač stojita v mestu. V hrupnem desantu zavzamejo celo hiško in so za bogat zajtrk pripravljeni žrtvovati tudi kakšno peresce na goli vejici drena. Odletijo enako glasno in za seboj pustijo prazno kaščo. A pri opazovanju istega prizora dan za dnem so se iz gruče izrisali zanimivi posamezniki. Prvi je bil beloglavi, vzdevek je dobil zaradi belega perja na glavi, po katerem najbolj izstopa. Preden se še sam zbaše v hiško, ima navado stati na njeni strehi. Predstavljam si, lahko povsem napačno, da varuje družico, ki se v njej z drugimi golobi preriva za hrano.

Potem sem začela ločevati še druge golobe. Nekateri so stalno vznemirjeni, druge zanima samo hrana, tretji mi z rdeče obrobljenimi očesci zrejo neposredno v oči. Vsem pa se perje na vratu in prsih svetlika kovinsko zelenovijoličasto. V sivini zimskega jutra so golobi prave rajske ptice. Vrabci, drugi najštevilčnejši obiskovalci krmilnice, so veliki razgrajači. Bolj vesela sem kosov, ki se preganjajo za prvenstvom nad jabolkom, pa siničk in plavčkov, ki zajtrk odnesejo na sosednje drevo. Tudi liščki in črnoglavka so me že obiskali, le dlesk še ne. Vsi ti mestni prebivalci so moji pernati prijatelji. Pestrejša ko je družba, lepši je svet.