Neomejen dostop | že od 9,99€
Ko je nazadnje kakšna vlada poskušala in ji je uspelo s prepovedjo delovanja konkurenčnih strank, se je pisalo leto 1933. S kombinacijo pravnih sredstev in terorja je svoje tekmece – komuniste in socialiste – zatrla Nacionalsocialistična nemška delavska stranka, ki je izšla iz nemške delavske stranke. Delavska stranka si je, preden jo je prevzel Adolf Hitler, prizadevala za to, da bi preprosto delavsko prebivalstvo speljala stran od mikavnih zamisli komunizma in jim v zameno ponudila ljudski nacionalizem. Pod Hitlerjem se je stranka na novo profilirala po vzoru bizarne subkulture skrajnega nacionalizma, rasizma in paramilitarizma. Klasična moška obsedenost z orožjem, bojem in konfliktom, o kateri Slovenci, ki nas vlada sili v štiristomilijonski nakup oklepnikov, ne bi ničesar vedeli. Preden je nemški nacionalsocializem postal znan po antisemitizmu, je slovel po preziru do liberalne demokracije in parlamentarnega sistema, pa gorečem antikomunizmu, biološkem rasizmu in etnonacionalizmu, namočenem v gosti brozgi poganizma. Vsa Noriška kraljestva so v bistvu enaka. Obsedena so z idejami klenosti in radoživosti rodu ter žrtvovanja individualne svobode za narodovo dobrobit: žena naj bo doma, kuha, čisti in rojeva. Preden so se Nemci do kraja poenotili, da za družbenega sovražnika številka ena razglasijo Juda, so se poenotili, da je socialna država prima zadeva. Nacisti so nemške občutke zavednosti in enotnosti utrjevali z obsežnim programom socialnih pomoči, ki so jih delili po merilu rasne in nazorske čistosti. Primer: dobile so jih družine s štirimi otroki, »delaboječi« kulturniki in anarhistični študentje pa malo težje.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji