V nadaljevanju preberite:

Kadar dolge poletne tedne ali še daljše zimske dni preživljam na Dravskem polju, pogosto mislim na Madžarsko, deželo, o kateri izmed vseh naših sosedov vemo najmanj, a je daleč najbolj ljuba slovenskim desničarjem. Dravsko polje nima svojih poetov nacionalnega kalibra, kot sta Vlado Kreslin in Feri Lainšček, ki sta Prekmurje preselila v vseslovenski imaginarij, če pa bi se kak našel, bi njegove ali njene pesmi gotovo zvenele apokaliptično. Ne bi mogel prezreti energetskega vozlišča, ki poteka po južnem robu polja, impozantnih struktur daljnovodov, ki se vijejo iz vsak dan manj daljne Madžarske. Jeklena strašila, polna energije, se poleti plazijo skozi koruzna polja, jeseni stopicajo med praznimi bučami, pozimi se zastrmijo v zasneženo zmrzal, spomladi pa se zdijo, da bodo skupaj s polji in gozdovi oživela. Ko v poletnih popoldnevih kolesarim na košarko do Kidričevega, lahko električni tok, ki pod visoko napetostjo teče skozi debele splete žic nad mano, razločno slišim, skoraj čutim kot vibracijo.