Iščejo dvojnega doktorja za vratarja

Delničarji najpomembnejšega koprskega podjetja predčasno razrešujejo štiri nadzornike, ki jih je do danes vodil zelo prezaposlen Janezov odvetnik. Kot se za državno podjetje spodobi, posvečajo kadrom nadpovprečno veliko časa, energije, živcev, zvez in poznanstev, da o denarju ne govorimo. V resnici gre za izgubo časa, živcev, zvez in stricev. Če bi se v Luki bolje ozrli po Sloveniji, bi ob štajerski avtocesti naleteli na oglas vsem dobro znanega dvojnega doktorja znanosti Roka Snežiča, v katerem se hvali, da odpira vsa vrata. Tudi v Luki Koper.

Oglas Roka Snežiča. Foto Bralec

Bolj izkušenega vratarja si v Kopru ne bi mogli zamisliti. Kadrovske telovadbe na vseh ravneh bi odpadle. Visoko izobraženi vratar bi odpiral vsa luška vrata in direktorji, da o nadzornikih ne govorimo, bi se lahko v miru posvetili svojemu poslu. Majhna pomanjkljivost cenjenega Snežičevega oglasa je, da ob ponudbi pomembnih storitev ni cenika. Ampak privarčevani čas, energija in stroški kadrovskih komisij tudi niso ravno od muh. Posameznike ob tej priložnosti še najbolj skrbi, da bi ob vseh odprtih vratih in posledičnem prepihu marsikoga preprosto – odpihnilo.

Učinkovitejšega vratarja niso najeli niti v stranki NSi, ki ima očitno vse več težav s ključavnico svojih in vrat pobratene SDS. NSi jih je zaman skušala odkleniti in izposlovati dva glasova podpore bratske stranke, čeprav bi ji vrnila polnih osem krščanskih glasov. Štirikratno bi preplačala glasovno podporo, če bi SDS le povedala, koga bi v primeru padlega Goloba potem postavili na premierski stolček. Svojih dragocenih osmih glasov ne bi dali ravno vsakemu Janezu, ki pride mimo. Pa je splavala po vodi še ena priložnost za nastop pred kamerami.

Prekaljenega vratarja mrzlično iščejo tudi za jutrišnjo proslavo ob kulturnem prazniku. Na programu ni odlikovalsko spreobrnjene rdečezvezdne Svetlane M. Vohljuni nam sporočajo, da se vratarji Cankarjevega doma že zdaj potijo, saj jim ptički žvrgolijo, da se bo v program tako ali drugače, »magari po vseh štirih, v temi, brez ozvočenja in večerne obleke« infiltrirala na oder Gallusove dvorane in tistim z maslom na glavi povedala svoje. Potijo se zato, ker ne vedo, skozi katero luknjo se bo prikradla. Bo na oder res prilezla po vseh štirih morda iz frzenka (pododrja), bo priletela z dronom, morda preoblečena v Vaska Simonitija ali kot surrealistična slika Marka Jakšeta ...? Naši še neodkriti špijoni iz kitajskega balona v slovenski stratosferi trdijo, da bi jo še najtežje razkrinkali, če bi se pomešala v zbor baletk Opere in baleta SNG ali pa če bi ji pri odpiranju vrat pomagal Snežič. To bi bila ukana z dvojno slepim nabojem. V tem primeru bi lahko vratarji Cankarjevega doma kar doma ostali. Bi si pa Svetlana skoraj zagotovo zaslužila posebno nagrado za posebne promocijske učinke, kakršnih kulturni praznik še ni užil.

Z Bata vrečko nad Asto Vrečko

Pirančani so dobili še eno priložnost, da rešijo mesto pred poplavami. Potem ko so njihovi svetniki lani v svojem značilnem slogu uspešno ustavili projekt, ki bi jim navrgel 14 milijonov evropskega drobiža, in je že vse kazalo, da projektov res ne bodo izdelali nikoli več, se je novi župan že po prvem mesecu županovanja zmagoslavno vrnil iz Ljubljane in potopljeni Piran vrnil v igro »zgrabi, kjer lahko«. Naivnim občanom toplo priporočamo previdnost pri optimizmu. In naj se raje ozrejo na teniška igrišča.

Nihče namreč ne zna izračunati, koliko milijonov so portoroškemu turizmu odnesli sesalci premoženja nekdanje Jugoslavije. Komaj si je tudi novi župan drznil izraziti pomisleke nad hudo presoljeno brežiško teniško čorbo, že je iz Brežic udarila novica, da bodo teniška igrišča raje preorali in sadili krompir, da naj portoroški turisti in domačini pozabijo na Borise Beckerje, Gorane Ivaniševiće in druge ase svetovnega kalibra, ki so rasli na portoroškem rdečem pesku in turnirjih WTA, pozabijo naj na desettisoče turističnih prenočitev in na nekdanji turistični sloves. Ne boste Portorožani več teniške gospode razvajali, smo jo raje speljali v Umag, Novigrad, Rabac in Ljubljano, pravijo brežiški strategi, ki so do popolnosti »nadgradili« (ali razgradili?) koprske hotele, portoroško marino »polepšali« s plavajočimi zabojniki (zdaj z njimi jurišajo še na Ljubljanico) in na bridko smrt obsodili portoroški tenis. Če pa bi župan ubogal in »skeširal« milijončke iz občinske blagajne, bi turizem užival v dosedanji edinstveni turistični strategiji. Dokler bi lahko.