V nadaljevanju preberite: 

Kaj naj torej naredimo z jeziki v visokem šolstvu?

Konrad Gesner (1516–1565), eden od najbolj neutrudnih nemških polihistorjev 16. stoletja, je leta 1555 izdal delo z naslovom Mithridates, ki opisuje »vse tedaj znane jezike z vsega sveta«. To je ena od knjig, ki jo sam prav rad od časa do časa znova pogledam, tudi kadar to ni prav nič povezano z mojim delom. Gesnerjeva latinščina je namreč berljiva, živa in hkrati dovolj »šolska«, da je razumljiva. To, da je bila latinščina lingua franca svojega časa, namreč ne pomeni, da so jo vsi res dobro znali. Ko danes prebiramo zapise v tedanji latinščini smo včasih pred kakim stavkom, besedno zvezo, povsem nemočni, dokler jo v mislih od besede do besede ne prevedemo najprej v avtorjev materni jezik (na primer v nemščino, francoščino, kdaj tudi slovenščino) in jo prek takšnega miselnega toka naredimo smiselno.