V nadaljevanju preberite:

Marcela Prousta sem prvič bral, ko smo se v gimnaziji pripravljali na maturitetni esej. Težko mi je stekel; njegove dolge verige stavkov, ki jih manj povezuje logika jezika in mnogo bolj logika sproti razmnožujočih se misli, ni slog, ki bi ti bil kot bralcu dan po naravi. Hkrati pa to tudi ni poezija, katere jezik bi opazoval drugače, v iskanju skritih zvez in življenja med vrsticami. Spomnim pa se, da me je tedaj po začetnem presenečenju, skoraj negodovanju, Proustov slog zlagoma potegnil vase. Spominjal me je na močno valovito morje, v katerem si kot plavec sprva negotov in večkrat nepričakovano opljuskan, ker ne prepoznaš ritma, ki je precej drugačen od glasbenega; ko se valovanja navadiš, pa se mu lahko s plavalnimi gibi tako prepustiš, da se ti zdi zavetje valov zanesljivejše od zaskrbljenih klicev z obale, ki te opozarjajo, da plavanje ni več popolnoma varno.

Nedavna ponovna izdaja celotnega Iskanja izgubljenega časa, sedmih samostojnih, a povezanih debelih knjig (z dodano osmo knjigo, ki obsega 75 pred štirimi leti najdenih Proustovih začetnih skic in osnutkov) me je – in to v času, ki je službeno vedno najbolj intenziven – vzpodbudila, da se znova odpravim brat že prebrane knjige tega cikla romanov, jim dodam še neprebrane in se na tak način prek skoraj pet tisoč strani znova preizkusim v valovanju jezika, v katerem težko najdeš poved, ki bi jo lahko zgostil v en sam tvit.