(SATIRA) Hokus pokus in carin spet ni

»Tako sem utrujena, da ne morem več. Najprej gor, potem globoko dol, pa spet gor. Prosim cesarja Donalda za vsaj teden dni miru.« To so besede gospe Borze, ki smo jo včeraj popoldne povsem razrvano srečali na Wall Streetu. Res ni bila videti zdrava. Že nekaj tednov ni spala, ker ji je grozilo, da bo ob vse polprevodnike in umetno inteligenco, ki ji je preostala.

Sicer pa so Američani iz dneva v dan bolj veseli svoje veličine in njegove visokosti. Dolar se počasi vrača v stare čase. Še pred nekaj meseci je bil z ramo ob rami evru, zdaj morajo pingvini plačati 14 odstotkov dolarjev več za enak znesek evrov. Ne vem, ali bo prvi pingvin s tem vzbudil komu od vas nepopisno željo po potovanju v obljubljeno deželo, ki je čez noč postala great, ampak naj vse navdušence raje takoj seznanim z zadnjo novico iz newyorških betol, kjer boste za dve ocvrti jajci (na oko ali na čelo) plačali najmanj 30 (devalviranih) dolarčkov.

Na borzah je »bordeljada« (praznik bordelov) popolna, saj sploh ni več jasno, kdo koga drži za kaj, gremo gor ali dol, plezamo ali drsamo, smo medvedi ali biki, kuhani ali pečeni ... Agencije nas tolažijo, da se tečaji odbijajo v neznano rekordne višine, da skratka pingvin že ve, kaj počne, in da gre vse v pravo smer, ali po domače: v tri krasne. Naš primer borznega povzpetništva je nedvoumen. Marca smo vložili prvih 50 in v začetku aprila (menda ravno pravi čas) še drugih 50 evrčkov. Po pingvinski magiji je teh 100 evrov najprej padlo na 89 evrov, po strašnem odboju se je istih 100 evrov povzpelo na 90 evrov in v petek popoldne spolzelo nazaj na obetavnih 89 evrov. Žalostna plat te borzne zgodbe, ki nam je niso podtaknili volkovi z Wall Streeta, ampak ugledni uslužbenci v kravatah z Bančne ulice, je v tem, da se iz tega plesa ne moreš umakniti. Ko si enkrat noter, si noter. Da te lažje molzejo. Važno je, da se indeksi popravljajo.

Le katera borza še reagira na pingvinske izpade? FOTO: Sonny Tumbelaka/AFP

Agencije so se razpisale, da kar 26 evroposlancev (in španska televizija) zahteva izključitev izraelske države iz Evrovizije. Ta peščica ne razume, da so se Izraelci priključili Evroviziji samo zato, da bi naredili Evropo great again. Zahtevek je podpisalo le 3,6 odstotka nevednih poslancev. Evropa ostaja great še naprej in Izrael ostaja srce Evrope. Le kako bi se Evropejci sicer lahko zabavali brez njihovih dobesedno bombastičnih ritmov.

(SATIRA) Noč dolgih taks

Znana Ursula je menda omenila, da bi morda, v primeru če ..., slučajno, po kakšnem naključju, po nesreči, malce še kar morda verjetno, bilo vredno pretehtati, ne najbolj prepričano in dvomljivo zasukano, precej megleno in samo hipotetično hipotenuzno laično, v premislek dano ... torej, da bi po vseh teh previdnostnih ukrepih morda analizirali, ali bi tehnološkim velikanom (znanim: Meti, Googlu, Applu in drugemu umetnemu sadju) ocarinili oglaševanje tega napol gnilega sadja, ki obrača milijardice in nas vse bolj melje v svoj svet.

Ob tem se seveda nujno postavlja najtežje možno vprašanje: bi lahko preživeli brez teh vseh sličic, filmčkov in rajske droge, bi se lahko odpovedali buljenju v majhne škatlice in uprli božanski omami? Bi morda zvezani ob jambor kot Odisej vzdržali v kljubovanju vabljivemu petju umetno inteligentnih siren? Koliko bi navadni ljudje izgubili brez vseh teh novodobnih molitvenikov, opija množic, ki prisega na samo enega in edinega novega boga? Bi vzdržali brez Metke, Gregla, Tink-Tonka, Instantgrama in vseh drugih alter egov? Si sploh lahko predstavljate življenje brez bourbon viskija, brez ham-ham burgerjev? Nikakor! Zato je prav, da Ursula tako skrbi za naše duševno zdravje. Znani so primeri, da se je ljudem omračil um, ko so jim vzeli mobimolitvenik. Sveta Marija, samo Mete ne damo!

Tik pred prazniki in toplejšo polovico leta smo ugotovili, da imamo Slovenci največ cest na prebivalca na svetu. To pojasni vse naše dvome o zastojih pri Brezovici in drugih slovenskih zamaških: cest je preveč, pravijo mojstri, ki vedo, da ceste spodbujajo vožnjo, da so ceste same krive za gnečo. Pri Brezovici bo samo zato prav zaradi dodatne ceste še več zastojev. Leta 1972, ko smo pri nas dobili prvo avtocesto, je bilo v tej republiki registriranih le 230.000 vozil. Dobrih 50 let kasneje jih je skoraj 1,8 milijona. Napako so naredili pred 50 leti. Če tedaj ne bi zgradili prvih kilometrov avtoceste, bi po ostalih naših cestah še zmeraj vozilo le 230.000 avtov. In vseh teh zastojev na cestnem križu ne bi bilo.