(SATIRA) Zločin in kazen

Ne bomo dolgočasili s psihoanalizo in filozofskimi stiskami Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, še manj s stiskami njegovega antijunaka Raskolnikova, ki je bil prepričan, da lahko staro ženico povsem utemeljeno obravnava kot nepotrebno in človeštvu škodljivo uš. Že samo zaradi tega jo je zmikastil in spravil s sveta. Poanta Raskolnikova je vse bolj živa tudi v eri Donalda Krampa Prvega.

Zločina in kazni smo se lotili te dni, ko so se do neprepoznavnosti razvnele razprave o noveli zakona o zdravstvenem varstvu. Svetemu zdravju predani ljudje so se skoraj pobili med seboj glede enega samega in ključnega vprašanja o tem, kdo je kriv, da nam zdravje šepa. Po vsej verjetnosti zaradi nekakšnih parazitov in žab. Potem je 4000 zdravnikov udarilo po mizi in reklo: »Halo! Komu vi to majku ...?« Eden od slovenskih zdravstvenih gurujev in bivši minister Dorjan M. je zapisal, da so prav takšen zdravstveni sistem imeli že Portugalci in Čehi, ampak je zdržal zelo kratek čas, potem so ga z gnusom štrbunknili. In potegnili vodo. Slovenci ostajamo osamljen svetilnik, ki nemalokrat tudi mrkne. In ko je TV-zvezda Rosvita vprašala znano predsednico odbora za zdravstvo Tamaro K., ki se v poslanskih vrstah uči zahtevnega zdravstvenega sistema, ali bodo poslanci nosili posledice teoretično precej verjetnih portugalskih in čeških izkušenj, ji je poslanka zelo samozavestno odgovorila tako, kot to samozavestni politiki odgovarjajo že leta: »Mi samo izpolnjujemo predvolilne obljube. Če sistem ne bo prijel, se bo to poznalo na volitvah.« Še bolj konkreten je bil njen šef Roberto: »Zakon bo korenito spremenil razmere v javnem zdravstvenem sistemu.« Do nedelje zvečer si še ni premislil, so pa zakonu dodali že nepričakovano veliko flik.

Da bi politiki kdaj slišali za kazen, pri kateri moraš konkretno poravnati račun, no, v tem primeru zbolijo za znanim Miloševićevim bolezenskim sindromom. Ljudje po pravilu volijo precej naglušne voditelje. Ki z leti dodatno oglušijo in slišijo samo še tri najbližje prilizovalce.

Obstajajo tudi benjamini, ki so na mednarodnem kazenskem sodišču OZN spoznani za krive, a jih roka pravice še ni dosegla. FOTO: Omar Al-qattaa/AFP

Recimo, da župan, denimo, piranske občine skupaj z najetim pravnikom svojim svetnikom predlaga prostorski načrt, ki je enkrat že padel na ustavnem sodišču. Recimo, da pravniku in županu uspe prepričati služabnike, da samo onadva pravično razlagata sodbo ustavnega sodišča. Potem pa se, šmentana reč, znova izkaže, da nista imela prav. Kakšna kazen potem sledi? Če kazen sploh lahko odtehta zločin?

Slovenska kazenska ovadba zoper storilce genocida

Življenje prinaša različne kazni. Pot omenjenega oglušelega in do neba arogantnega Slobodana se je, kdo bi si leta 1991 to upal misliti, precej klavrno končala leta 2006 v Haagu. Pred kratkim so tja pripeljali velikega diktatorja Rodriga Duterteja s Filipinov, ki se je včasih rad hvalil, kako je zunajsodno lastnoročno likvidiral kriminalce. Obstajajo tudi benjamini, ki so na mednarodnem kazenskem sodišču OZN spoznani za krive, a jih roka pravice še ni dosegla. In obstajajo še tretji, ki bi jih že zdavnaj morali videti v Haagu, vendar jim niti sodišče ne pride do živega. Že rimskemu imperiju je vladalo precej podobnih nadljudi. Tak je bil tudi Napoleon s Korzike, kasneje nemški Adolf pa italijanski Benito. Zgodovina pogosto postavi takšne »junake« na primerno mesto. Na vrhuncu moči pošiljajo drone, bombnike in atomske bombe nad »ušiva gnezda« in »golazen«. Svoje nasprotnike mečejo v ječe, lahko jih zmeljejo v mesoreznicah, zastrupijo z bojnimi strupi, jih ponižujejo, blatijo, pošljejo v taborišča ... Na mednarodne konference vabijo somišljenike, kot na primer svetega Milega Dodika. Celo slovenski narodni junak Janez Ivan je šel moralno podpret Ne Tam Jahuja v skupnem boju proti nesveti aliansi med radikalnimi islamisti in skrajnimi levičarji, ki menda grozijo svetu. Tudi italijanski general Mario Robotti je leta 1942 svojim podrejenim poveljnikom v Sloveniji očital: »Ubijate premalo!«

Tistim, ki pogubijo več kot 50.000 nedolžnih, v normalnem svetu običajno pravijo zločinci in jih pogosto (ne vedno) pripeljejo v Haag. Samo vprašanje časa je, kdaj in kako prileti kazen. Dušam, ki so izgubile vse, je zadoščenje sicer prav malo mar. Je pa kazen vzgojna in po vsaki vojni, po vsaki kataklizmi vsaj nekaj časa učinkuje kot odrešitev. Kramp straši Dance, da mora zasesti Grenlandijo zaradi varnosti. Ne Tam Jahu je zaradi varnosti na oni svet poslal na tisoče duš. Janez in druščina z volivci vred to očitno podpirajo. Dokler se celo zločin ne utrudi.