Hlapec teran in njegova pravica

Jutri bomo slavili praznik, posvečen vrnitvi, priključitvi, združitvi (tri besede v dokaz slovenske »enostavnosti«) Primorske z matično domovino. Še kakih 70 in drobiž let zatem se ljudje prepirajo, kaj je bilo, kaj bi bilo in kaj ni bilo prav. Najvišji predstavniki italijanske manjšine pa so (kot zgled, most sožitja med narodi) obvestili Farnesino, da Slovenija s tem praznikom, še posebno če ga praznuje v istrskih občinah, izkrivlja resnico in naj Italija hitro ukrepa.

Za koruptivno določeno rapalsko mejo je ostalo 330.000 Slovencev, po vrnitvi Primorske jih je ostalo v Italiji še kakih 140.000. Verjetno bi jih ostalo tudi krepko čez 200.000, če jih ne bi fašisti prej v četrt stoletja z gorjačami, ognjem, mečem, ricinusom in žveplom več deset tisoč prepodili. To pomeni vsaj deset odstotkov narodovega telesa pregnanih ali odžaganih. Ugibamo lahko, kaj bi rekli Italijani, če bi jim »genocidni« Slovenci odrezali za (sorazmerno podobno število) kakih šest milijonov Italijanov.

Ampak z matematiko in pravičnostjo med narodi ne prideš prav daleč, mej pa se nikjer na svetu ne da risati tako, da bi stoodstotno vsi živeli v svoji nacionalno čisti državi. Zato me res zanima, kako bi danes krojili mejo, če bi se znašli v podobnem položaju in bi moralo o zahodni meji odločiti neko ad hoc arbitražno sodišče v Haagu. Če bi bila Slovenija podobno »uspešna«, kot je zadnjih pet ali deset let na evropskih sodiščih, bi pri presojanju zahodne meje izgubila vse, kar se izgubiti da. Morda bi ji arbitri pustili Postojno, Idrijo in Baško grapo. Morda. Pa še teh ne bi mogla pridobiti v posest, ker nima dovolj patrij, da bi napovedala vojno. Kot ne more pridobiti v posest tistega, kar je odločila arbitraža na morju, evropska komisija pa se dela, kot da se je takšna hrvaška samovolja ne tiče. Tita so se »zavezniki« bali in ga niso ravno marali, ampak so ga vseeno dovolj spoštovali, da so mu pustili vsaj malce ponosa. Zdaj pa mi povejte, koliko ponosa puščajo danes Pahorjem, Janšam, Židanom, Cerarjem ...

Če bi sodili po vseh izgubljenih pravdah, bi morali priznati, da je Slovenija res grabežljiv in genociden narod, ki ga je treba pošteno pritisniti. Zato so mu odrezali teran. Sodba o vinu je lep dokaz našega dosega v Bruslju.

Črnemu vinu v Istri so domačini res rekli teran, ampak svojega črnega vina niso posebej ščitili. Desetletje potem, ko je Slovenija že dosegla absolutno zaščito za posebno kraško vino, je evropska komisija našla način, da je to zaščito zrahljala.
Tako Koprčani kot hrvaški Istrani so kupovali iste trte v trsnici Rauscedo pri Pordenonu ali v Vipavi. V Kopru tem trtam pravijo refošk, v hrvaški Istri pa teran. Ampak pri patentiranju blagovnih znamk v resnici nikjer ne vžge (»ne pali«) argument, da so že zdavnaj prej imeli vino z enakim imenom. (Kot ne vžge slovenski argument, da je imela občina Piran več sto let Savudrijo.) Saj sta Slovenija in Italija »že prej« imeli tokaj. Pa kaj! Koga je to skrbelo, ko so Madžari zaščitili svoj (čisto drugi) tokaj?

Kraševci so prvi prijavili teran, ker so zanj tudi sicer bolj skrbeli, ga bolj negovali in so veliko bolj odvisni od njega kot Istrani od svoje črnine. Če lahko Istrani svoje vino imenujejo teran, potem naj Brici spet točijo tokaj. Toda zmeda je še hujša, ker samozvani vinski mojstri (celo iz slovenske Istre) trdijo, da gre pri vseh teh teranih za isto vino.

Seveda ne bo konca sveta zaradi ene vinske blagovne znamke. Toda naj potem ista logika velja tudi na morju. Najboljši sosedje še opazili ne bi, če bi morje razdelili vsaj tako, kot so odločili do Slovenije že tako prestrogi arbitri. Kaj bi šele bilo, če bi upoštevali zgodovino (podobno kot pri imenu vina), da je morje tukaj več kot tisoč let pripadalo Slovencem. Pri petstokrat večjem hrvaškem ulovu rib seveda ne gre niti za tistih nekaj cipljev in sip, ampak za to, kdo je močnejši. Hrvati so nam tudi s teranom skupaj z evropsko komisijo spet pokazali, kdo je tu šef, in nam za kazen (zaradi trmaste neubogljivosti) prilepili etiketo nadvse prepirljivega naroda, ki nima nikoli prav.

Zdaj bi oni prav radi videli tistega Janeza, ki si jih bo še upal vlačiti po sodiščih in si drznil nasprotovati njihovim zahtevam. Slovenski politični »trapolerji« (kšeftarji) pa bi radi iz slovenske bralne značke izločili Hlapce. Le zakaj bi se narod ukvarjal s Cankarjevo rdečo propagando, kajne!