»Volil bom Janšo«

»Če bodo res spremenili pokojninsko zakonodajo tako, kot zdaj predlagajo, bom prvič volil Janeza Janšo.« Tako mi je prejšnje dni rekel eden od štiri tisoč upokojencev, ki že nekaj let (zaradi malusa) prejemajo kar 18 odstotkov nižjo pokojnino, kot bi jo sicer. In to zato, ker mu država ni priznala dokupa pokojninske dobe, ki si jo je bil (po tedaj veljavnem zakonu) »privoščil« pred več kot 20 leti. Plačal je predpisan pokojninski prispevek za pet let in vsak mesec posebej vnaprej (kot če bi bil zaposlen in bi mu ta znesek postopoma plačeval njegov delodajalec).

Po letu 2000 in še bolj po 2012 pa se je zakon spremenil, in teh dokupljenih let pokojninska blagajna ni več upoštevala tako, kot so si tedaj ljudje predstavljali. (Zakaj bi sicer plačali leta!) Pomagalo ni nobeno prepričevanje o nesporazumih, pomagali niso pritiski, lobisti, demokracija, poštenost, pravica in niti sodišča.

Bistvo spora in nastalih krivic namreč je, da so tedanji pokojninski zavarovanci z dokupom pokojninske dobe razumeli, da dokupujejo tudi delovno dobo, dobili pa so maluse. Zakaj so pred več kot 20 leti vplačali v pokojninsko blagajno, so ljudje spoznali šele, ko so se začeli upokojevati. Ugotovili so lahko, da je država izumila zelo inovativen način polnjenja pokojninske blagajne, naši demokratični izbranci pa kar osem let niso našli načina, da bi popravili zagato. Zdaj je od nekje prifrčal Batman z novim zakonom, ki bo veljal od 1. januarja. Menda stane ta popravek državno blagajno »drobiž« – le štiri ali pet milijončkov. Važno je, da bo prizadetih 4000 upokojencev razumelo, komu se morajo zahvaliti.



Našemu navdušenemu upokojencu iz uvoda se bo penzija brez malusov dvignila za približno 300 evrov. Saj vem, kaj mu bodo rekli tisti, ki so ustoličili Janeza Ivana: »Pa ne moreš voliti razboritega razdvajalca (ki nas povrhu vsega proti naši volji pelje z vlakom Sibirija Expres v Budimpešto) samo zaradi tako očitnega bonbončka, težkega 300 evrov na mesec!« Toda bonbončki imajo za politike pragmatično težo. Več ko jih prinesejo, raje jih imamo. En bonbonček prinese naklonjenost 4000 volivcev tukaj, drugi prinese 6000 volivcev tam. Koliko bi jih šele dobili, če bi začel graditi drugi tir ... Več ko je bonbončkov, več ljudi si maši ušesa, ko jih ista politika zmerja z ovcami, ki se jih kupuje z bonbončki. Politika ni pros-, ampak bonbonitucija.

Vsak navaden smrtnik v Portorožu ve, da ni vseeno, kdo je lastnik hotelov. V enih delajo vzorno in služijo, v drugih životarijo, tretje pa so lastniki kar zaprli. Izgovorili so se na covid-19, a jim izgovor malce šepa, kajti portoroški hoteli so prav zaradi virusa (in bonov) poleti pokali po šivih. Hrvaškega hotelirja so nekateri celo prosili, da bi najeli Hotele Metropol in jih vsaj začasno upravljali, vendar o takšni ponudbi niti slišati ni hotel. Podjetje v tej krizi res ne bi obrnilo običajnih približno deset milijonov evrov prometa, bi jih pa vsaj pet ali šest milijončkov. Pa kdo se bo mučil za te milijončke, no!

Nihče se ne čuti odgovornega, še manj poklicanega, da bi kakor koli ukrepal proti ohromljeni četrtini Portoroža. Hoteli Bernardin, ki so hotel pred petimi leti prodali »odličnemu« hrvaškemu lastniku, si zdaj umivajo roke (logično, zaradi korone). Minister za gospodarski razvoj se sklicuje na to, da so proti zapiranju hotelov vpeljali bone, piranski župan pa se najbolj boji, da bi s svojimi ukrepi kršil podjetniške pravice in slovenski pravni red. Kaj bodo torej mojstri počivalniškega ministrstva in županova eskadrilja naredili, če bodo hotelirji izračunali, da se portoroške hotele bolj splača spremeniti v stanovanja? Tajkunski lastniki hotelov bi po taki prodaji nepremičnin lahko odpotovali na Maldive, župan Đenio pa lahko še tako opevan portoroški turizem obesi na klin. In da ne bo pomote: v eni najbolj zaostalih slovenskih občin so vsaj štiri hotele: hotel Punta, hotel Istra, hotel Jadranka in hotel Vesna, že spremenili v stanovanja. Če so te, zakaj ne bi še štirih drugih?

Morda pa bo Zdravku pomagal novi državni sekretar Boris Popovič, ker imata menda podobne poglede na turizem. Razlike so minimalne. Minister bi hotele podržavil, Popo, ki ima že od mladih let zelo rad Portorož (tudi to je referenca), je nameraval Hotel Koper poobčiniti. Umanjkal je detajl – denarja za vse te operacije nista zbrala dovolj. Hoteli medtem hirajo, balkanski tajkuni pa v jok.