Kit in princ

Še vsega vajeni dalmatinski morski volkovi ne brzdajo sočnega jezika, ko sredi južnega dela Velebitskega kanala lovijo v svoje mobitele morske velikane – brazdaste kite. Po velikosti so drugi največji, takoj za sinjimi kiti. Morjeplovci si z zabeljenim besednjakom dajejo duška pred velikanom, ki dobrodušno brizga vodo in zrak, ko prisopiha iz globin.

Menda zdaj tam plavata dva. Enega so videvali sredi poletja, enega že aprila. Brazdasti kiti so na severni polobli dolgi od 21 do 23 metrov in tehtajo od 40 do 50 ton, na južni polobli zrastejo do 26 metrov in bi na tehtnici dali 80 ton žive vage. Prav dobro si predstavljam občutke direktorja inštituta Modri svet Grgurja Plesića, ki se ga je pred dnevi lahko skoraj dotaknil. Ob čolničku se je kit za nekaj časa ležerno obrnil na bok in kazal bel trebuh. Ta občutek zunajzemeljske komunikacije sem doživel pred Piranom s kitom grbavcem marca 2009.

Bi lahko kateri od obeh priplaval izpod Velebita na obisk tudi k nam? Ne bi bilo prvič. Na dan brez težav preplava kakih 100 kilometrov. V severni Jadran priplavajo vsaka tri ali štiri leta. Jeseni 2002 se je mlajši brazdasti kit za dve uri izgubil v marini v Miljah. Ni in ni našel poti na odprto, potem pa je sledil jadrnici, ki se je namenila iz pristana, in odplaval za njo.

Nihče ne ve, ali je to bil isti kit, ki sta ga potem okoli novega leta opazila piranska ribiča Trpimir Šuto in Drago Banda pred Punto. Trpe je rekel, da srečanja ne bo nikoli pozabil. Nekaj je šlo narobe in marca 2003 je za zmeraj priplaval z napihnjenim trebuhom na površje pred Morsko biološko postajo. Potem ga je Ugo Fonda za pol leta zasidral na morsko dno sredi zaliva, da so lahko pobrali velike kosti. Odtlej nastopa kot ­Leonora v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in pripoveduje o tem, kako bogato je naše morje.

Kitove pripovedke ne zanimajo površnežev, ki morja ne vidijo. Ampak bistvo je očem vedno skrito, je rekel že en mali princ.