V nadaljevanju preberite:

Ovinkasta, prašna, kotanjasta cesta se vije prek razgibane sušne podeželske krajine. Sonce kot odslužena disko krogla visi nizko nad obzorjem. Na levi se pozibava nekaj divjih oljk, na desni pošumevajo mirtini grmi. Veter vrtinči prah v kolesnicah. Pogrmevanje z golih gričev v daljavi se približuje; nevihta bo.

Visok in stasit rdečebradec z napol odvezanim sandalom brcne v kamen ob poti. »Kar hodiva in hodiva. Se mi zdi, da je tale Emavs vedno dlje. Šestdeset stadijev, pa kaj še,« prhne. Mali suhec, ki drobenclja poleg njega, se zdrzne in vzpne na prste. »Saj ne more biti več daleč.«

Seže v haljo, iz njene globine izvleče telefon in po zaslonu podrsa geslo v obliki črke X. »Kleopa, prijatelj dragi, prav imam, vas je blizu, signal je super. Ustavi se vsaj toliko, da poguglam tele tri ovinke, ki so še pred nama.«