Priložnost za skromnost

Le še dva tedna nas ločita od najdaljše noči v letu in lagala bi, če bi rekla, da jo pričakujem z velikim vznemirjen­jem ali da si obetam kakšno prijetno presenečenje. Saj nočem zveneti resignirano, le realistično: kar nekaj jih je že za mano.

Še pa si lahko prikličem v spomin velika decembrska pričakovanja iz otroških let. Na zadnji večer leta je vznemirjenje odganjalo spanec, ušesa so bila ves čas na preži, da bi zastrigla ob prihodu dedka Mraza. In vendar sem vedno zamudila tisti ključni trenutek, ko je menda skozi okno vstopil v naš dom v drugem nadstropju. Dokaz za njegov obstoj so bila darila, ki so zjutraj čakala pod jelko. Tako trdno sem verjela vanj, da mi nikoli ni padlo na pamet, da bi pobrskala po našem malem stanovanju. Vedela sem, da ne bo pozabil name, in to mi je zadoščalo. Še preden mi je sami uspelo razvozlati veliko skrivnost, mi je oči odprla nekaj let starejša soseda. Predrzno je odprla eno od naših omar in iz nje potegnila odejo, pod katero so bili za silo skriti pisani paketi. V trenutku me je prikrajšala za veliko pričakovanje in oropala naivnosti. Niti malo ji nisem bila hvaležna. Z otroškimi očmi se mi zdi, da sem pozneje v življenju le še nekajkrat tako trdo pristala na tleh. Gotovo pa je takšnih razočaranj na tisoče. Prijateljičin sin je v dobre može verjel precej dlje od vrstnikov, tako da mu je naposled morala naliti čistega vina. »Mami, razumem, dedek Mraz ne obstaja, to sta vidva z očijem.« Nato se je oklenil še zadnjega upanja: »Ampak ne reci mi zdaj, da tudi zobne miške ni!«

Nič slabega ni, če človeku uspe še v zrelih letih ohraniti nekaj otroškega duha, pa tudi optimističnega pričakovanja. Tako v dneh ob koncu leta nekateri sprejemajo zaobljube samemu sebi. Nobena skrivnost ni, da mnoge tovrstne zaprisege, ne glede na to, s kakšno resnostjo so bile zamišljene, ne zdržijo niti do konca januarja. Žal sem jaz svojo prelomila še pred koncem leta. Že nekaj let si namreč zastavljam isti cilj, da decembra ne bom prestopila praga nakupovalnega središča. Da za to ne bo potrebe, saj bom za vsa darila poskrbela že pred izbruhom nakupovalne mrzlice. A zdaj, sredi decembra, mi je jasno, da so bili načrti preambiciozni glede na mojo organiziranost.

Je pa sreča v tem, da človek z leti postaja manj zahteven in ve, da več ko je daril, manj so vredna v očeh obdarovanca. Vse bolj dojemamo tudi to, da najdragocenejši darovi nimajo vrednosti, ki bi jo lahko konkretno izmerili, še posebno ne v denarju. Tudi obdobje pandemije je mnogim odprlo oči, kaj v življenju zares šteje.

Glasovi, ki že leta dolgo pozivajo k skromnosti, niso več osamljeni. Ne le zato, ker je mnoge udarila kriza, ker ne vemo, kakšna prihodnost nas čaka, če sploh, na tem planetu, in ker je vojna tako grozljivo blizu. V tem tednu je tudi papež Frančišek, ki slovi kot preprost in skromen mož, ljudi pozval, naj manj porabijo za božična darila in praznovanja, privarčevani denar pa raje namenijo trpečim Ukrajincem. »Lepo je praznovati božič, a zmanjšajmo božične izdatke,« je pozval in nobenega pravega razloga ni, da tej pobudi ne bi sledili tudi neverujoči. Ukrajinski narod in njegovi izjemni voditelji so ravno ta teden prejeli prestižno nagrado Saharov, ki jo za svobodo misli podeljuje evropski parlament. Karkoli kdorkoli dobrega naredi z mislijo nanje, je dobrodošlo.

Žal pa ni treba pogledati prek meja. Psihologi in terapevti že vrsto let opozarjajo, da so prav ti prazniki za mnoge najtežji čas v letu. Ob temačnih zimskih dnevih je težko odgnati samoto in mračne misli. Morda nam je lahko v navdih misel angleškega pesnika Williama Wordswortha: Najboljši del človekovega življenja so njegova mala, brezimna dejanja prijaznosti in ljubezni.