Doping, Katar in davki

Mednarodna atletska zveza je konec novembra sporočila pomembno novico: kenijski atleti bodo lahko še naprej nastopali na tekmovanjih pod njenim okriljem. Pred tem jim je grozil podoben suspenz, kot je sredi minulega desetletja doletel Rusijo. Podoben je tudi vzrok: doping. In še razlika: Rusi so se dopingirali sistematično, Kenijci pa goljufe preganjajo izrazito nesistematično.

Kot nekdanjega atleta me takšne novice vselej vznemirijo. Ko sem bil še mlad, skoraj-čisto-zares obetaven srednjeprogaš, sem sprejel konsenz, da se dopinga ne sme jemati. Privolil sem, da bom igral po pravilih, in se tega držal. Najbrž sprva podobno sklene večina športnikov, a nekateri si pozneje premislijo. Nikoli si ne bi upal trditi, da bi bili v svetu brez dopinga moji rezultati vredni toliko, da bi od njih lahko živel, pa vendar se ne morem znebiti občutka, da se dopingirani športniki okoriščajo na tuj, ja, tudi moj račun.

Ko o vsem skupaj bolje premislim, se mi doping zazdi precej banalna zadeva. Igra ostarelega in okornega mačkona s poskočno in izmuzljivo miško. V vsakem primeru pa igra, ki nima potenciala, da bi presegla športne okvire.

Medtem v državi, ki ni ravno velesila v zabijanju golov, je pa vselej v ožjem krogu favoritov za naslov svetovnega prvaka v kratenju človekovih pravic, poteka nogometni mundial. Ko so nekatere reprezentance hotele opozoriti na številne krivice, jim je Fifa zaukazala, naj molčijo.

Naslov podprvaka brani Hrvaška. Torej reprezentanca, ki v svojih vrstah resda premore nekaj najbolj estetsko dovršenega, kar je ustvaril človeški rod (Luko Modrića), a hkrati svoje uspehe proslavlja v družbi nečesa najbolj sprevrženega, kar se je izpridilo iz taistega rodu (ustaš­kega pevca Thompsona).

Medtem je v ruski ječi zaporno kazen prestajala ameriška košarkarska zvezdnica Brittney Griner. Sprva so jo obsodili na devet let, a so jo prejšnji teden izpustili na prostost v zameno za ameriško izpustitev ruskega preprodajalca orožja Viktorja Bouta. Brittney Griner je oseba, ki premika meje. Ki je model za moško kolekcijo oblačil, ki zaradi nasilja nad temnopoltimi pred tekmami noče prepevati ameriške himne in ki velja za eno najboljših košarkaric vseh časov. Pred njo še noben športnik, ki bi odkrito spregovoril o svoji homoseksualnosti, ni podpisal pogodbe z Nikejem. Le teden dni pred rusko invazijo na Ukrajino so jo aretirali zaradi vstavkov za elektronske cigarete z vsebnostjo konopljinega olja. Spoznali so jo za krivo tihotapljenja in posedovanja marihuane. Zaradi vstavkov za elektronske cigarete s konopljinim oljem!

Medtem ko je bila bitko z ruskimi sodnimi mlini, so se na drugem koncu sveta za svoj prav borile tudi ameriške telovadke. Štirikratna olimpijska prvakinja Simone Biles je le dva dni po tem, ko je Brittney Griner priznala »krivdo«, s sopodpisnicami, ki jih je spolno nadlegoval nekdanji reprezentančni zdravnik Larry Nassar, vložila zahtevo za milijardo dolarjev odškodnine od FBI, ki kljub opozorilom ni preprečil spolnih zlorab.

Medtem ko ameriške telovadke nadaljujejo svoj boj, lahko skoraj vsak teden beremo o novih davčnih utajah vrhunskih športnikov. Manj spretni zaradi tega pristanejo na sodišču, iznajdljivejši pa si uredijo davčno rezidentstvo v državah z nizko obdavčitvijo premožnih.

In to je le nekaj resničnih problemov svetovnega športa, ki mi jih narekuje moja racionalna polovica. Politično korektna, premišljena, malone filozofska. Kadar šport mislim, se mi doping v primerjavi s prikrivan­jem spolnih zlorab, podpihovanjem nacionalizma in utajo davkov ne zdi posebej pereč problem. Toda ko šport začutim … Lahko svetovno prvenstvo skupaj organizirajo Afganistan, Severna Koreja in Luganska ljudska republika, pa bom še vedno ždel pred ekranom. Luka Modrić lahko objema krsto Anteja Pavelića, pa bom še vedno ločeval umetnino od umetnika in hotel videti tisti njegov prefinjeni dotik z zunanjim delom stopala. Slovenski športniki se lahko zaradi mene iz Monaka preselijo na Kajmanske otoke, pa jih ne bom problematiziral tako, kot če bi jih ujeli na dopingu.

Iz tega premisleka lahko izpeljem dva nauka. Da je človek neskladno bitje, ki ne živi na utopičnem otoku, temveč v boksarskem ringu, kjer njegova čustvena polovica večkrat nokavtira racionalno ter se razraste v diktatorsko večino. In da čezmerno spremljanje športa poneumlja ljudi, ja, tudi novinarje, ja, tudi mene.