Mesto, ki ima enega samega boga, Maradono

Verjamem, da je imel Diego Armando Maradona rad Neapelj. In Neapelj mu je ljubezen izdatno vračal, njemu, ki je zanj osvojil dvojni scudetto, naslov prvaka. Verjamem tudi, da je po kakšni od nočnih soarej zgodaj zjutraj gledal na Neapeljski zaliv, kakor so počeli vsi, kajti zaliv je bil vedno pomemben del mesta. Morda je poznal Goethejev vzklik ob tem istem pogledu: »Tukaj pravijo – verdere Napoli e poi morire!« (videti Neapelj in umreti). Vzklik taistega Goetheja, ki je na začetku svojega potovanja po Italiji s Trga svetega Marka v Benetkah prvikrat v življenju videl morje.

Maradono je mesto, ki živi za nogomet, častilo kakor boga, kar je še vedno opaziti na marsikateri ulici. Slavo Neaplja je ponesel v svet, vendar ni bil edini. Osebi, ki se skriva pod psevdonimom Elena Ferrante, je uspelo nekaj podobnega.

Zelo mogoče, celo zelo verjetno je, da ne bomo nikoli izvedeli, kdo je v resnici pisateljica, ki je s svojim Neapeljskim ciklom, bolj znanim pod naslovom Genialna prijateljica, očarala Evropo. Morda je celo bolje tako: je še kaj lepšega kot skrivnost, ki je ne moremo odkriti?

V četrtem delu tetralogije, ki je navdušila tako bralce kot ljubitelje televizijskih serij, hudo bolna mati ene od obeh glavnih junakinj obišče svojo hčer in prvikrat vidi najmlajšo vnukinjo. V naročju drži deklico, ki ji je ime tako kot njej, gleda skozi zastekljeno verando na zasneženi Vezuv, Ischio in Capri, kjer je v svoji vili nekoč živel rimski cesar Tiberij in kjer je filozof Walter Benjamin srečal svojo ljubezen.

»Kako lep je zaliv,« reče, ko gleda pokrajino pred sabo kakor iz letala. Gledano iz zraka ima Neapelj obliko metulja – prelepi zaliv oblikuje njegov zadek.

V četrti Rione Luzzatti

Glavni junaki knjige ne živijo v tistem delu neapeljskega sveta, ki bi ponujal pogled na zaliv. Zgodba Genialne prijateljice je v času odraščanja Elene in Lile, obeh glavnih protagonistk, postavljena v Rione Luzzatti, stisnjeno območje, od koder je bilo treba v revščini petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se pripoved pričenja, do morja, kamor se odpravita deklici v prvem delu knjige, hoditi. In priti skozi zloglasni predor pod železnico, ki v njiju vzbuja spoštovanje in strah.

Morje ni daleč, toda zanju so to svetovne daljave. Videti Rione Luzzatti pomeni za današnjega obiskovalca izvedeti veliko o Neaplju, čeprav Elena v odrasli dobi, ko je že uspešna pisateljica, jasno pove, da je treba mesto videti od zunaj, če ga hočeš resnično spoznati. Morda je vredno prebrati odstavek, ki ga afriška pisateljica Taiye Selasi v knjigi Gana naj gre položi v usta glavnemu junaku, ko Akro primerja z Neapljem: »Spominjala je na Neapelj v petdesetih – bogastvo stisnjeno skupaj z bedo, svež morski zrak skupaj z odplakami, umazani reveži na plaži skupaj s še bolj umazano bogatimi.«

Obstajajo filmi, ki so proslavili posamezne dele Neaplja, a okrožje Luzzatti do trenutka, ko so snemalci pripeljali opremo, da bi po knjigi Elene Ferrante posneli televizijsko serijo, ni sodil mednje. O tej četrti v vzhodnem predmestju blizu industrijskega območja Gianturco do nedavnega ni govoril nihče. Dejansko se v primerjavi z obdobjem, v katero je postavljena zgodba, do danes ni veliko spremenila. Četrt je ostala spalno naselje, ki ga omenjeni tunel loči in hkrati povezuje z »dobrim mestom«. Še vedno je tam gruča skromnih stavb, nekakšnih starih blokov, brez zelenih površin, z zapuščenimi ulicami in ne pretirano skrbjo za čim lepšo podobo.

V knjižni pripovedi sta Luzzatti in Neapelj povsem ločeni zgodbi, dejansko pa je središče Neaplja v neposredni bližini in doseči njegove ulice je zelo preprosto. Zaradi izjemnega uspeha serije zdaj prihajajo turisti, od blizu si želijo ogledati ulice in zgradbe, ki so postale ikonične.

V okrožju, zgrajenem po prvi svetovni vojni, živi okoli šest tisoč ljudi in njegovo ime spominja na poslanca Luigija Luzzattija, ki je predlagal zakon o gradnji javnih stanovanj. Že takrat so nastali tipični stanovanjski pravokotniki stavb iz rumenega tufa, opremljeni s kletmi in zračnimi prehodi – zato jim domačini rečejo vrata – kakršnega uporabita Lila in Elena v sloviti sekvenci igre z lutkama in preizkušnje poguma.

Danes je tukaj več umetniških del, poklonov knjigi Elene Ferrante, vključno z ogromno fresko, ki jo je ustvaril Luis Gomez de Teran, slikar samouk iz Caracasa, ki ga je v otroštvu pot pripeljala v Italijo. Že kot najstnik je izražal svojo ustvarjalnost z obsežnimi grafiti in ulično umetnostjo. Njegova dela najdemo v zapuščenih objektih, na stolpih in vrhovih zasneženih gora, v podzemnih bunkerjih in jamah, na razbitinah ladij … Teranove teme, kot je lepota v kombinaciji z dramatičnimi vidiki življenja, so velike, ujete v skrbno upoštevanje svetlobe in sence, kar freska obeh deklet, ki objema celotno steno enega od blokov, samo potrjuje.

Kjer so snemali Gomoro

Listje pada v Neaplju, na neapeljske četrti, ki jih obiskujem, te jeseni še hitreje kot nekdaj. Listje pada na asfalt in hiše v severnem predmestju, imenovanem Scampia, so rumene od listja. Stojim s fotografijo nenavadne bele stolpnice v roki, zdi se, da je bila posneta zjutraj. Na njej je Vele di Scampia, kar bi prevedli kot Jadra Scampie, stanovanjski kompleks, ki ga je zasnoval italijanski arhitekt Di Salvo in se pri tem zgledoval po Le Corbusieru.

Značilna trikotna oblika blokov dejansko spominja na bela jadra. V nasprotju z Luzzattijem je to kraj, kamor ne prihajajo turisti, čeprav bi si sem morda želeli, da bi videli, kje so snemali Gomoro, slaven film o neapeljski kriminalni združbi camorra. Prizorišče snemanja ni bilo izbrano po naključju. Zdi se, kakor da bi ta spregovorjena beseda – camorra – dala temu kraju ves njegov pomen, skorajda kakor da bi ga ustvarila.

Po uničujočem potresu leta 1980 so mnoge družine dobile zatočišče v stanovanjskih kompleksih Jader. Ker jim vlada ni zagotavljala pomoči, je nadzor postopoma prevzela camorra in komplekse spremenila v svoje ozemlje za distribucijo mamil. Na posamezne prehode in stopnišča so namestili kovinska vrata in stavbe spremenili v trdnjave. Trgovina z drogami in druge oblike kriminala, nikakršno vzdrževanje, visoka stopnja nezaposlenosti, popolna odsotnost policije in slaba prometna povezanost s središčem mesta – vse to je povzročilo hitro propadanje soseske. Razmere so ušle izpod nadzora. Izbruhnila je vojna med različnimi skupinami camorre. V enem letu je bilo ubitih sedemdeset ljudi.

Jadra so poimenovali italijanski Ciudad Juarez. Davide Cerullo, nekdanji član gangsterske skupine, v knjigi Ali bruciate, I bambini di Scampia (Ožgana krila, otroci iz Scampie) razgalja resnico o tem, kako so otroci – vojaki camorre – prodajali drogo odvisnikom, ki so po nakupih z organiziranim prevozom prihajali na to območje.

Čeprav sem v Jadra prišel v varnem lokalnem spremstvu, se zdi, da so najhujši časi Scampie le minili. Neapeljska oblast se je vendarle zganila, da si povrne nikogaršnjo zemljo. Govori se, da so karabinjerji mesece dolgo ponoči osvetljevali celotno območje, s čimer so postopoma dosegli, da se je camorra umaknila bolj na obrobje Neaplja. Tudi za ljudi, ki še živijo v preostalih (od prvotnih desetih so jih sedem že porušili) propadajočih stavbah, kjer nihče ne plačuje računov, poskušajo zagotoviti bolj varno okolje.

Videti Neapelj in umreti

Seveda pa obstaja tudi Neapelj, ki ima precej bolj romantičen obraz. Ko spoznamo zgodbo o slavnem vzkliku, ki ga je imel Goethe tako rad, se strinjamo, da bi bilo morda bolj pravilno reči: »Vidiš Neapelj, potem umreš … in potem se znova rodiš!«

Stavek izhaja iz legende, znane vsem domačinom. Neapelj v 19. stoletju je bil najljubši kraj ljudi iz vse Evrope, ki so trpeli zaradi nesrečne ljubezni. Prihajali so sem, saj jih je lepota teh krajev tako očarala, da so pozabili na bolečino. Toda – samo do odhoda. Takrat se je bolečina vrnila, še silovitejša kot prej. Šele opojno rdeče napolitansko vino, ki ga je po legendi ustvarila čarovnica z močno magijo, jim je ponovno omogočilo pozabo. Bilo je skoraj tako, kot bi umrli in se nato ponovno rodili. Tudi če so zapustili mesto, so to storili le za kratek čas. V Neaplju namreč obstaja poseben občutek, imenovan smania 'e turnà – hrepenenje po vrnitvi – o katerem govorijo mnoge pesmi.

Sem so prihajali mnogi, odšli in se znova vrnili. Tudi veliki nemški pesnik Goethe je na svojem italijanskem potovanju, ki ga je opisal v knjigi z istim naslovom, prišel marca 1787 in se čez dva meseca vrnil.

Kdo ve, ali si je privoščil pico, takrat bolj podobno piti, na stojnici, prav tam za Dantejevim trgom, kjer je leta 1830 pod imenom Pizzeria Port'Alba nastala prva uradna picerija na svetu in deluje še danes. Gledal je domačine, ki so znali uživati v toplini drobnih radosti, in se jim poklonil z nenavadnim zapisom: »Tukaj se počutim, kot da sem nekdo drug. Torej sta dve stvari: ali sem bil nor, preden sem prišel sem, ali pa sem nor zdaj.«

Goethe se je v Neaplju počutil drugačnega, skoraj kot bi bil domačin. Mesto ga je daleč od hladnega in sovražnega nemškega podnebja sprejelo odprtih rok. Morda je tudi on gledal prav na Neapeljski zaliv, ko je zapisal pasus o prebivalcih njegovih obal, ki nikoli ne zapustijo svojega mesta: »Vse kar vidimo in slišimo, dokazuje, da je to srečna dežela, ki izdatno zadovoljuje vse osnovne potrebe in ustvarja ljudi, ki so po naravi srečni, ljudi, ki lahko brezskrbno čakajo na jutri, da jim prinese to, kar so imeli danes, in vodijo veselo življenje, zadovoljstvo s trenutnim zadovoljstvom in zmernimi užitki ter sprejemanjem bolečine in žalosti, ko prihajata z veselo resignacijo.«