V nadaljevanju preberite: 

Zgodbe o ljudeh, ki jim je povodenj zalila in odnesla hiše, kažejo socialno sliko Slovenije. V poplavah niso bili prizadeti ljudje, ki si lahko kupijo stanovanje ali hišo v urbanistično premišljenih in načrtovanih mestnih soseskah, kjer so cene nepremičnin večkratnik tistih na podeželju. V poplavah tudi niso bile prizadete samotne velike hiše, med njimi kakšna vila, ki stojijo na višjih, od ljudi odmaknjenih, diskretnih lokacijah, od koder njihovi prebivalci vsak dan zrejo dol na idilično dolino, skozi katero teče reka ... Medijske zgodbe so se osredotočile na fotogenične in srce parajoče zgodbe mladih družin ter s tem ustvarile vtis, da so poplave tragedija vseh Slovencev, mladih in starih. Četudi se zgodbe mladih družin – če »mladih« pomeni starih skoraj 40 ali več let – odlično prilegajo v format medijskega spektakla, je resnica, da so v poplavah materialno prizadete predvsem tiste generacije Slovencev, ki materialno lastnino imajo, to pa je praviloma starejša populacija. Mladi so, na srečo, vsaj tokrat ostali na suhi strani katastrofe: zaradi konstrukcijskih napak slovenske tranzicije in posttranzicijske realnosti svojih stanovanj, kaj šele hiš, nimajo. Tragično ni, da jih nimajo danes. Konec koncev imajo samo 40 let in imajo čas, ker so »mladi«. Tragično je, da jih brez solidarnostne družbene geste ne bodo imeli niti jutri niti pozneje.