V kolumni preberite: 

Če z današnjim poznavanjem cestnih omrežij rekonstruiram pot, po kateri smo se peljali do Crikvenice, sem morje, kot številne generacije prej, po tem in še danes, prvič uzrla nekje na hitri cesti, danes avtocesti, ki se od mejnega prehoda Jelšane–Rupa spušča na Reko. Pisalo se je leto 1988, stara sem bila tri leta, in ati še ni kupil prvega avtomobila, zato smo pot iz Kidričevega do hrvaškega morja opravili z avtobusom, polnim dopustnikov, ki so bili vsi namenjeni v počitniški dom Tovarne glinice in aluminija Boris Kidrič, današnjega Taluma. Nekoliko pozneje sem v nosnice prvič v življenju povlekla vonj borovcev, pogled pa mi je silil pod krošnje, iz katerih je prihajalo petje škržatov. Najbolje se spomnim velike jedilnice, kjer so starši s tovariši, ki so v tistih brezdelnih poletnih dneh gotovo postali prijatelji, vsako jutro ležerno zajtrkovali, nekaj ur pozneje pa se utrujeni od vode, stara 25 in 27 let, vrnili za omizje k še bolj počasnemu ribjemu kosilu. Menze se spomnim, ker se je v njej nov vonj po morju mešal z domačim vonjem po mleku. Mami si je pri kuharjih izposlovala pravico, da mi je v njej pripravljala čokolešnik, ravno prav tekoč, da sem ga lahko popila iz stekleničke, od katere me nihče ni poskušal odvaditi. Nekdo je na plaži prodajal orjaške okrogle nikoli prej videne sadeže. Nekaj hipov pozneje sem se na barviti Svilini kopalni brisači skremžila ob okusu lubenice.