V kolumni preberite:

Ko je ob državnem prazniku s predsedniške palače tik ob slovenski prvič v zgodovini plapolala mavrična zastava, so spletni »bullyji«, vedno s pol koraka v sferi sovražnega govora, zatrjevali, da tja na dan državnosti menda sodi le slovenska zastava in da se urad predsednice iz slovenske zastave s tem norčuje. Izvor teh trditev je v janšistični retoriki, ki idejo pravoverne nacije vzpostavlja tako, da paranoidno išče zunanje in notranje sovražnike, »one« (komuniste, levičarje, pripadnike skupnosti LGBTIQ+, tujce, begunce ...), ki da že s svojim obstojem ogrožajo »nas«, nikoli zares definirane »prave Slovence«. Resnica medtem pa je, da mavrična zastava na pročelja državnih institucij nedvomno sodi, in to prav v juniju, ko praznuje tudi država, kar so ustrezno prepoznali v uradu predsednice Nataše Pirc Musar. Skupnost LGBTIQ+ je aktiven, vitalen, v vseh pogledih pomemben del družbe in tudi v državniškem smislu njen izrazito konstitutivni element. V demokratizacijskih procesih 80. let prav posebno vlogo igrajo takratna lezbična, gejevska in feministična gibanja, ki osamosvojitvenim ciljem s svojo več kot zgolj načelno željo po posvojitvi zahodnih vrednot in zahodnega načina življenja dajejo legitimnost, kakršne jim nikoli ne more dati po definiciji nekritični nacionalizem ali zgolj želja po življenju v deželi bolje založenih supermarketov in večje splošne blaginje.