V nadaljevanju preberite:

Resnimo. Pojmi, ki smo jih uporabljali za običajno dnevno in tedensko, čisto simpatično politično obmetavanje, in tudi za filozofsko-esejistično prekucevanje, pojmi in sintagme, kot so demokracija, avtokracija, liberalizem, univerzalnost človekovih pravic, imanentizem, znanost, tradicija, globalizacija, rusofilija, modernizacija, Izročilo, univerzalizem, nacionalna suverenost, temni srednji vek, kulturna različnost, osebna svoboda, svoboda, religija, drugačnost, globalni internet, civilizacijska mnoštvenost, napredek, teologija, kapitalizem, tehnologija, različnost, tujost … postajajo nekaj, na čemer se lomijo življenja. Ni jih več mogoče uporabljati z značilno nenevarnostjo, ki je postala skoraj sinonim liberalno-demokratskega političnega prizorišča. In mar ne razkriva tudi ta nenevarnost neke donedavne zakritosti resnično političnega?

Danes ne moreš več, denimo, reči »širjenje demokracije, materialne blaginje in osebnih svoboščin, kakor te pojme razumemo na Zahodu, je dobro«, ne da bi s tem vsaj nekoliko zastavil svoje – ali, celo več, življenje nekoga tretjega. Ne moreš več trditi česarkoli politično ključnega, ne da bi imela tvoja trditev konsekvence na ravni življenja in smrti. Obiskala nas je prava političnost, političnost kot etičnost, kot stvar eksistencialne odločitve. Kot prostor ultimativne svobode. Zato mi ni jasno, kako je vsem mnenjskim voditeljem vse tako jasno. Kakor da bi vsi imeli za vsak primer, za primer vojne, v žepu spravljeno svojo eksistencialno odločitev in bi jo lahko potegnili ven, ko čas to zahteva.