V nadaljevanju preberite:

Danes bomo seveda težko našli politika, ki bi opozarjal na nevarnost, da bomo imeli preveč, ali ki bi ga skrbelo, ali bodo praznovanja dovolj potratna. Obratno slišimo nenehno: kako bomo ustvarili in nakopičili vse več. Seveda: to je pač zakleta notranja logika odnosov v kapitalizmu. In ne le da nam očitno nekaj še manjka. Zgodovinar in družbeni kritik Ivan Illich (1926–2002) je ugotavljal, da mi, moderni, celo temeljne koncepte, s katerimi si opisujemo življenje – uspeh, preskrbljenost, znanje, dobro počutje, predvsem pa zdravje (in celo življenje) – vse bolj definiramo kot redke in težko dosegljive dobrine, ne pa kot bolj ali manj normalno stanje človeka. No, ta je pa dobra! Konceptualno smo se obsodili na revnost … Meni se vseeno zdi, da imamo vsega čisto dovolj – če pa kdo še kaj potrebuje, bo pa že povedal.

Tako imenovano izboljševanje našega stanja postaja edino orodje za soočanje s tem istim stanjem. Domena, ki jo je svojčas vzpostavljala religija, ki je slikovito razlagala ali pa vsaj artikulirano nemela ob prastarih človeških vprašanjih trpljenja, zla, krivic, danes nima ustreznika. V odsotnosti razsežnosti oziroma simbolnega središča, v odnosu do katerega bi lahko artikulirali odnos do sveta, ali lepše rečeno, besneli nad njegovo krivičnostjo – in čeprav se je, kolikor vem, krščanski bog za to vlogo javil kar sam –, pride do totalne občutljivosti do slehernega pomanjkanja, neenakosti, bolečine, bolezni, trpljenja.