Samo zato, ker ministri ne marajo metrov

Ne morem biti jaz tista, ki bi z metrom preverjala, koliko kvadratnih metrov ima bodoča sodna palača,« je dejala ministrica Dominika Švarc Pipan in dodala, da res »ne ve, kako bi ministrstvo samo ugotovilo, da je nekdo podpisal lažen dokument«. Soglašam: oblast v Sloveniji se mora ukvarjati s plačami, palačami in palačinkami. Konkretni metri, pravica in državni razvoj pa pridejo, če pridejo.

Morda bi namesto državnih uradnikov zaposlili novinarje, ki jim preverjanja dokumentov z metrom in nekaj telefonskimi klici niso odveč in takoj zavohajo smrad. Ne vem sicer, koliko bi se prezaposlitev novinarjev obnesla. Kar nekaj so jih že zaposlili v državnih službah. V veliki večini pa so kmalu po prvih oblastnih korakih izgubili vse vohalne talente, s katerimi so prej hitro zaznali gnilobo, plesnobo, zatohlost in pokvarjenost. Nekaj mora biti narobe z zrakom v državnih pisarnah.

Ampak ministrica Dominika in vsi njeni drugi kolegi z državnimi sekretarji vred se lahko na trepalnice postavijo, pa ne bodo premaknili stebrov slovenske države, sestavljene iz mreže tisočev na videz povsem običajnih in nepomembnih uradničkov, ki skrbijo za pravi karakter slovenske državnosti. Vsi ti politiki in državni funkcionarji, ki jih gledamo ali beremo po medijih, so samo na začasni razkazovalni funkciji, nekakšni dežurni filmski igralci, ki igrajo navidezno pravno, demokratično in humano državo (Trumanov šov po slovensko). Vzporedno zelo dobro funkcionirajo še pravi odločevalci, ki nimajo časa nastopati pred kamerami in v časopisih. Dajte no! Šest milijončkov zaslužka pri eni sami preprodaji poslovne stavbe je preresen posel, da bi izgubljali čas. Običajni ministri s svojimi plačami v 40 letih ne zberejo skupaj enega milijona evrov, kaj šele šestih. Zato je logično, da ministrica in njeni uradniki ne morejo z metrom hoditi po palačah in preverjati, v čem je kavelj prodaje nepremičnin državnim ali občinskim varuhom javnega denarja. Je že vedel Vežnaver, da se bo na njegovi poti prej ali slej znašel pravi uradnik.

Z realnimi metri, cenitvami, navedbami se ukvarjajo pravi fantje in punce. Tisti, ki vladajo le na videz, pa se potem pred kamerami čudijo in opravičujejo. »Le kako nisem videla napačno navedene izobrazbe ob svoji kandidaturi. Se opravičujem,« trdi zeleno-kmečka ministrica v tem Trumanovem šovu. Ministri in novinarji se v medijih ukvarjajo z obrobnimi aferami, kmetijsko, sodno in drugo razvojno strategijo države prepuščajo tistim, ki so tam že 20, 30 let in za vedno.

»Fantje, umiram. Moram na stranišče!«

Tako nas tudi vztrajno prepričujejo, da je z energetsko politiko v tej državi vse v najlepšem redu, da ne drži prepoved uporabe plina in drv in da je vse v najlepšem redu s toplotnimi črpalkami. Celo državne spodbude so nam dali, da bomo na ta način skupaj (kako lepa politično-umetniška beseda) »naslovili« zeleni prehod. Sistem obračuna elektrike so tako »naslovili«, da se nihče ne znajde več. Računi pa ostajajo električno stresni, brez skrbi. Nafte, plina in drv vam ne priporočajo (ali dovolijo) več, vetrnic ne bo, sončne elektrarne so za posameznike, elektriko pa šele bodo zasolili zares. Zdaj pa naslavljajte zeleni prehod!

Slovenska zunanja ministrica se je do solz veselila uspešne izvolitve slovenske države v Varnostni svet OZN, ker naj bi prispevali k spremembi sveta. Za zdaj postajamo pri teh spremembah le še večji filmski statisti, ki nam je dovoljeno statirati najbolj mišičastim kavbojcem, da si brez kančka sramu lažje privoščijo vse in še več. Zapitek plačamo statisti. Na koncu celo žrtve pomagajo agresorjem v agresorsko korist. Prepričujejo nas, da je več kot 20.000 ubitih žena in otrok le postranska škoda, ker nosijo teroristično seme zla, da so torej ti otroci in ženske genocid sam po sebi. Pa mislite, da bodo britanski, nemški, ameriški sodniki in slovenski statisti zares obsodili, kaj šele preprečili ubijanje otrok v Gazi? Še na olimpijskih igrah in evrovizijskem festivalu bodo veselo peli skupaj z Izraelci, češ da se športa in evrovizijskih pesmic Gaza ne tiče. Eno so pesmi, drugo je pobijanje otrok. Ja, in eno pravilo velja za Ruse ter drugo za Izraelce. Ker se Izraelci samo branijo. In končno, koga briga pesem Evrovizije! Ali pa koga briga, kako je mogoče služiti denar s prodajo odsluženih palač državi ali odsluženih teniških igrišč občini. Princip je isti, vse ostalo so nianse.