Hitre vlake in poceni elektriko si nekam vtaknite!

Maribor je za slovenske železničarje ta hip približno 15-krat pomembnejši kot Koper. Vsaj, kar se števila potnikov tiče. Iz Maribora pelje v Ljubljano 31 vlakov, iz Kopra pa le dva na dan. Nekateri se v treh minutah pripeljejo z vlakom v Ljubljano, drugim vlak zamuja vsaj uro ali dve na dan. Tretjim ne zamuja nič, ker sploh ne pripelje. Če bo štirikratnemu generalnemu direktorju Dušanu Mesu uspelo za spoznanje urediti to zmedo, si zasluži v Ljubljani spomenik.

Generalni direktor obljublja Mariborčanom, da se bodo v Ljubljano čez pet let pripeljali v 80 minutah, počasnejšim Koprčanom obljublja sto minut. Ni ravno velikodušna ta obljuba, a vseeno bi sprožila dramatične spremembe tudi na primorski avtocesti, ki bi čez pet let ob prijaznih vlakih morda ostala še zmeraj prevozna in bi za naslednjih 30 let morda zadoščal samo še tretji dodatni pas med Ljubljano in Postojno. Hitrost vlakov bi bistveno povečala število razpoložljivih parkirišč v Ljubljani, izboljšala zrak (po preusmeritvi tovornjakov na tire še bolj), število prometnih nesreč, ranjenih in mrtvih na avtocesti bi se zmanjšalo. To bi bil majhen korak za človeštvo, a velik za slovensko podnebje. Predsednici ali predsedniku države bodo tedaj pripeli zlato odlikovanje na podnebni konferenci v Severni Koreji, Zokiju častni znak z redom za zasluge z zlatimi žarki. Pa mi povejte, ali te malenkosti niso vredne spomenika v Ljubljani! Ne samo enega!

Drage tune, sledite puščicam, prosim!

Če bi Ljubljančanom obljubili, da bo tranzitni vlakovni promet stekel pod Ljubljano ali mimo nje, bi stisnili zobe ne samo za dve leti prometnega kaosa zaradi postaje, ampak bi odprtih rok privolili celo v tri leta kaosa. Še na morje bi se pripeljali v dobri urici, medtem ko bi udobno brali časopis in nujna sporočila. Ljubljana bi postala pristaniško mesto, z malo poguma – obmorska prestolnica srednje Evrope.

Celo Italijani so se zbudili in bi po 15 letih od prekinitve spet odprli progo med Milanom in Ljubljano. Naša agentura priporoča previdnost: še vedno, ko so nam Italijani kaj ponujali, nam je kje zdrsnilo. Se spomnite, kako so povabili Koreličevo luško upravo, da je upravljala njihov sedmi pomol v Trstu? Ampak samo toliko časa, dokler niso kupili Banke Koper, takoj zatem so Tržačani Koprčane nagnali v tri krasne. Zadnjič so leta 2007 in 2008 ponujali, da se bodo priključili s tirom iz Trsta na drugi tir, ki bi bil od Gabrovice navzgor dvotiren. Štiri leta so nategovali Janševe in Pahorjeve prometne mojstre, dokler si niso leta 2010 mirno premislili in dodobra zmedli projekt drugega tira. Ko so se kasneje tudi slovenski strategi premislili, da bi vendarle imeli dvotirno progo, so uradniki v Bruslju vzrojili, da se projekta ne da tako spreminjati, kot se cincajočim slovenskim politikom zdi. Slovenija zato ostaja evropska železniška rariteta. Ja, kje ste pa še videli, da sodobna Evropa gradi enotirno progo? Toda če pozabimo zgodovino, bi frecciarossa od Milana do Ljubljane vseeno dokazovala, da sta ti dve mesti morda res vredni ugleda sodobne srednje Evrope, ki z gnusom zavrača vse prepreke na mejah. Če napoved rdeče puščice ni samo kak stranski manever, da bi Sloveniji morda spet kaj prodali, potem bi bila dodatna spodbuda, da bi tudi med Koprom in Ljubljano vlaki hiteli manj počasi.

Krave odpeljali, nogometaše še čistijo

In če je Golobu na volitvah tako uspelo z električno meglo, kako bi mu šele z rdečo puščico! Res ne vem, zakaj se nihče ne spomni teh obljub. Saj nič ne stanejo. Pa kdo temu Robertu piše PR?

Samo elektriko poglejte. Že zdaj je pri električnih računih zmeda. Večina nima pojma, koliko nas zares stane. Ampak to, kar so nam z omrežninami in doktorskimi disertacijami električnih računov zvarili zdaj, to bo šele Babilon! V njem bo vse težje razumeti, zakaj zelena agenda, zakaj električni avti in zakaj nas več kot deset let nagovarjajo in državno subvencionirajo nakup toplotnih črpalk. Zato, da nas bodo prej ali slej kot žabe počasi spekli na električnem žaru. Elektrika bo pet odstotkov cenejša, nas bodrijo in nam gledajo v oči. Samo zadnje številke na računih poglejte! Še preden bo v trgovinah zmanjkalo peči na drva in preden bodo znova odprli premogovnike, bomo spet bosi. Mlakarjev Karleto Špacapan jim je že zapel:

»Maaa, vjste kej, vse kr je prou, spoštuvam jst oblast,

če reče dej, jst ji bom dau pršut, panceto, mast.

Ma vjste kej, ma mi ne bo žou dat zadni par kalcet.

Ma letriku pej, vse, kr je prou, si vtknte v ret!«