Barba Ive in Munchov krik

Obdobje kislih kumar je letos sila bizarno. Namesto da bi v odsotnosti pomembnejšega brali o orjaških bučah, ki jih prideluje Zvone iz Prlekije, avtobusih, ki strmoglavljajo v strme soteske himalajskih dolin, morskih psih, ki pustošijo okoli Budve, kriptomilijonarjih, ki ga z jahtami biksajo po Jadranu, ali ploskih trebuhih estradnih nepomembnic, se nas medijska industrija loteva z lokalnimi apokalipsami in alarmi raznoterih odtenkov. Vročina ni več zgolj vsakoletna poletna pripeka, ki novinarkam pripravnicam s traktati o senci in pitju vode omogoči prve nastope pred kamero, pač pa nesporna slutnja podnebne apokalipse, rezervirana za starejše kolege in kolegice, ki so bili običajno v teh dneh na dopustu.

Kras gori, Istri zmanjkuje vode, preplašeni zremo v nebo in termometre ter že dneve in tedne čakamo na vročinski rekord, ki za zdaj ostaja na Iberskem polotoku, a se bliža. Strokovni interpreti človeških in naravnih pojavov v nizkem startu čakajo, da med nas lansirajo nova videnja jesenskega armagedona. Sredi poletja vemo, da nas čakajo jesen in zima, draginja in pomanjkanje plina. Čakamo in preklinjamo človeštvo, Teslo, Einsteina, Muska in še koga, da v desetletjih znanstvenih prebojev, ki so nam dala instagramske vplivnice in aplikacijo za košnjo trave, nikomur ni uspelo pogruntati, kako bi košček poletne vročine shranili za zimo.

Meja med vzroki in posledicami se vse bolj zabrisuje. Še kak mesec manjka in prepričali nas bodo, da je tudi za sušo v Marezigah kriv Putin, oziroma ukrajinska kriza, oziroma skrivnostna pota globalne ekonomije, oziroma ... Ni težko. Te dni, ko se nam pod balkoni šibijo paradajzi in jih zaradi izobilja ponujamo sosedom, sosedje pa nam, pač moramo zanemariti uveljavljene ekonomske postulate ponudbe in povpraševanja in kar na besedo verjeti, da si je smešno ceno, ki znaša pet evrov na kilogram ali več, izmislil prav neki Vladimir, ki je zakuhal novo zbirko globalnih okoliščin. Kot jo je za lubenice, jogurt, opažne plošče in vse ostalo. Uspelo jim je, da smo začeli verjeti v neko na pol abstraktno alkimijo, ki ji rečemo globalna ekonomija.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

To nam brkati in manj brkati bardi akademske ekonomije v Odmevih predstavljajo kot zamotano sivo magijo, ki ima vedno tako gotovo prav, da ji s kmečko pametjo ne gre oporekati, četudi se nam prav naš ZKP na ves glas dere, da je vse skupaj le premišljen in sila strateški nateg. Ta modus operandi je z bridkim dalmatinskim humorjem še najbolje zadel ribič in lastnik male vaške ribarnice, ki je vzel bel list papirja in s flomastrom narisal cenik, ki je v resnici Munchov Krik trenutne situacije. Barba Ive je fiksno ceno 70 kun na kilogram določil samo skuši, vsa ostala polja pa je pustil pomenljivo prazna. In dodal pripis: cena ribe je dnevno odvisna od konflikta Ukrajina-Rusija. Mislim, da je povedal vse.

Kaj pa je pravzaprav povedal? Sporočil je, da boste zaradi globalne ekonomije ostali brez njegove orade. Ker si je ne morete več privoščiti. Ker vaš denar ni več dovolj vreden. Ker je inflacija. Pravzaprav je skozi zdrav ribiški humor povedal, da smo bebci in tepke, ker smo privolili v povest, da imajo putini vpliv na njegove mreže in tistih pet orad, ki se na dan znajde v njih.

Še najbolj pa njegov cenik boli, ker pripoveduje zgodbo o tem, kako so nam z oradami ukradli tudi demokracijo. Opozarja namreč na absurd, v katerem smo se znašli. Na protislovje. Na ne preveč bistroumni nesmisel. Hkrati namreč verjamemo, da živimo v demokratičnih državah, ki jih demokratično izvoljeni predstavniki upravljajo po potrebah in predstavah ljudstva; v isti sapi pa se vdajamo ideji fatalizma globalne ekonomije in se strinjamo z bizarno idejo, ki bi se morala kvalificirati kot osmi smrtni greh. To je ideja, da na pota globalne ekonomije nimamo nobenega vpliva oziroma da se mu moramo odreči. Ker jo upravljajo interesi, ki so onkraj kapacitet našega dojemanja. Interesi, katerih pota so tako skrivnostna, da so tehnično enaki božjim interesom, torej bogu samemu. Zatorej jih ne prevprašujmo preveč, le trdno verujmo vanje, kot verujemo v poročila in cenike. Vdajmo se, da tako pač je. Da naša demokratična volja pač ne more storiti več, kot da novi krizi izvoli nov sev elite, ki bo v skladu z globalnim kriznim diktatom mastno služila zaradi novih priložnosti.

Največji sovražnik školjkarjev so orade

Predprejšnja nam je tako gradila trgovske centre in viadukte, prejšnja je kasirala z maskami, cepivi, testiranji, aktualna z energetskimi in trgovskimi rabotami, prihodnja pa nam bo prodala še več orožja, da se med seboj pobijemo in svetu ustvarimo razmere za novo gospodarsko rast. Barba Ive je s flomastrom naslikal, kar ne uspe izustiti zaslužnim rednim profesorjem: dokazal je, da so nam netransparentni interesi globalnih igralcev s kapilarno razpredenimi lokalnimi igralci že davno spizdili oblast in kakršenkoli vpliv. Še orade so se vdale njihovi volji.

In potem spet useka patetična zdrava kmečka pamet. Stojim na neki vzpetini nad Kostanjevico na Krki, motrim poletni spokoj naše zaplate zemlje in se počutim kot Igor Pirkovič na dober dan. Gor do Štajerske se razprostirajo obdelana zelena polja, neskončni gozdovi, sadovnjaki ... Jebena Savdska Arabija naravnega bogastva s smešno redko poselitvijo. Kako neskončno bogati smo. A ZKP se tudi tokrat več kot očitno moti. Jeseni, ko se vrnemo z zadnjega dopusta v zgodovini človeštva, nas bodo v Odmevih plesni vladarji in njih strokovni štab spet skušali prepričati, da bomo lačni, žejni, da nas bo zeblo, ker je na delu nekaj večjega od nas, ker Putin ni nažagal dovolj drv po naših gmajnah. Prepričan sem, da bo nekdo kmalu prišel na idejo, da bi bilo vsled neizpodbitnih in znanstveno dokazanih apokaliptičnih dejstev najbolje kupiti kak drag kos orožja, če ne celo kakega mulca poslat umret kam na tuje.

Uživajte, dokler lahko.

***

Miha Šalehar, radijski voditelj, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.