Brutalci

Besedilo, ki ga berete, je nastalo pred včerajšnjimi volitvami. V sredo ob šestih zjutraj, če sem natančnejši. Po tednih najbolj poden kampanje, kar smo se jih kdaj šli. Danes je postkoitalni ponedeljek in je, kar pač je. Nekateri se volje ljudstva veselijo, drugi izid obžalujejo, a demokracija žal ni prostor za izživljanje plehkih nogometnih čustev. A ravno takšno dojemanje upravljanja skupnega nas je skozi leta začaralo v večni derbi dualističnega primitivizma: v nevarno spiralo, ki nas potiska vse dlje od smisla tega početja in se približuje dnu. Na poti smo pozabili na bistvo, ki je v resnici inženirsko dolgočasno in preprosto: odgovorna izdelava kompromisne uprave naših skupnih zadev skozi natančno predpisane demokratične postopke.

Če je to dejavnost, v kateri aktivno sodelujemo, si na ta svetli ponedeljek vsi žalujoči in vse praznujoče priznajmo, da nam res ne gre od rok. Nekje na poti smo razumevanje demokracije, ki bi lahko bila privilegij, odgovornost, dolžnost in premišljeno delo, če bi se nam ljubilo, počasi zamenjali za ceneno zabavo. Pristali smo v resničnostnem šovu, na depresivnem kavču pogube, od koder s pirom, čipsom, twitterjem in fatalistično vdanostjo pasivno motrimo politični razred brutalcev in brutalk, ki smo ga ustvarili, se naslajamo nad izbruhanimi kretenizmi, jih poskušamo še sami preseči na družbenih omrežjih, na koncu pa se s pljunkom v volilno skrinjo maščujemo tistim iz drugega kluba.

A ravno ta čustveni, mastni pljunek maščevanja vsakič spočne nov ovinek te navzdol vrteče se spirale. Brutalcem in brutalkam našega političnega kluba se preprosto ne moremo več upreti, saj nam vedno bolj učinkovito pomagajo bežati pred lastno odgovornostjo. Ker nas čutijo in se zavedajo, da je ta aspekt njihovega poslanstva v resnici pomembnejši od tega, za kar se izdajajo. Od njih namreč – ne da bi to izrekli naglas – zahtevamo, da nas utrjujejo v prikladni zmoti, da nismo sami odgovorni, da smo depresivni, debeli, neizživeti, da nimamo boljše službe, novejšega avta, konkurenčnejših partnerjev, iskrenih prijateljev, prijaznih sosedov, otrok v boljši gimnaziji ... V zameno za to potuho smo pripravljeni verjeti in podpreti pravljice. Z vsakim ovinkom spirale nasprotni klub postaja bolj demoničen, Ronaldo naše ekipe pa podoben svetemu Juriju, ki nas bo z zakolom zmaja osvobodil tesnobe. In kadar imamo opravka z razčlovečenimi spakami napačne strani dualizma, so dovoljena prav vsa sredstva. Zato se srednjeveškim metodam poskusa konstrukcije klubskih povesti lahko čudi le naiven človek, ki se ne zaveda, da rabote, ki jih pri enih prezira, podpira, kadar gre za pravljice njegova kluba.

Nekje na poti smo razumevanje demokracije zamenjali za ceneno zabavo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

In tako je naša predstavniška demokracija, ki naj bi nam v prebavljiv kompromis nabrala reprezentativne predstavnike in predstavnice naših hotenj, postala bizarna oblika samozdravljenja. Ta še najbolj spominja na lokalno folkloro zanikanega alkoholizma. Veš, da se boš počutil bolje, če boš po šihtu z možmi v grlo zataknil tri pire pozabe, hkrati pa ti je jasno, da praksa vodi v pogubo. Zato končni cilj, ki je pozaba in prenos odgovornosti onkraj sebe, terja vedno močnejše odmerke. Dokler se ne spreobrneš, ko se v jamo zvrneš.

Nevarna igra je to, ki nam in naši skupni samopodobi nastavlja zrcalo, v katerem se v resnici ne upamo opazovati. Smo to res mi? Oziroma, kdo pa smo mi, če nas zastopajo liki, ki po cestah davijo predrzne mulce; tretjeligaški pridelovalci lubenic, ki nadmudrijo več kot dvajset kazenskih ovadb in s tem prodajajo štorijo o lastni žrtvi za klub; politični vunderkindi vseh režimov, ki že trideset let sovražijo vse, kar so pred tridesetimi leti najbolj goreče zagovarjali, še najbolj pa samega sebe; užaljenci, ki so v resničnostni šov padli, ker jim je nasprotni klub zjebal najboljšo službo; šolski buliji, ki so z ministrskimi škornji dobili novo priložnost za patološko izživljanje nad šibkimi; pa sveže likice in liki, ki se niti ne trudijo več pretvarjati, da počnejo kaj drugega, kot da igrajo igro za klub, ki jih je odrešil brezposelnosti?

Brutalke in brutalci. Kdo smo torej mi, če nas zastopajo sociopati, psihopati in podpovprečneži, katerih ambicije presegajo njihove kompetence? Velja seveda za oba spola.

Na kak način se prepoznamo v tej sliki? Bomo spet odmahnili z roko in šli na roko zgoraj naštetim: s tistim vedno prikladnim izgovorom, da sta tako demokracija sama kot njen izplen popolnoma onkraj naše moči? Sta res? Kaj pa če sta v resnici povsem naša odgovornost? Si jo upamo sprejeti in se vprašati, kaj smo mi naredili narobe? In kaj lahko storimo prav, da bo rezultat te igre nekoč bolj usklajen z njenim poslanstvom. Nemara ne bi bilo slabo, da bi se že danes, ko smo pijani od zmage ali poraza v tej mučni igri, zamislili, kako ta urok, ki napaja samega sebe, končno prekiniti. S pljunkom v volilno skrinjo še lota ne zadeneš.

***

Miha Šalehar, radijski voditelj, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.