Odprto pismo ministru za zdravje

Spoštovani gospod minister, berem in poslušam, kako vas mučijo s slabo premišljenimi predlogi o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi sam sem prepričan, da je slovenski sistem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja anomalija, ki jo je potrebno odpraviti, vendar ne na način, kot ga predlaga Levica. Če boste sledili njihovemu predlogu, se noben od sedanjih perečih problemov v zdravstvu ne bo zmanjšal: čakalne dobe bodo ostale enake ali celo daljše, celokupnega denarja za zdravstvo bo najbrž manj, v prehodnem obdobju pa lahko pričakujemo še posebej velike finančne težave, ko bodo ljudje opustili plačevanje dopolnilnega zavarovanja, nov sistem pa še ne bo postavljen. Obvezen dodaten prispevek, kot ga predvideva zadnji predlog koalicije, je le davek v drugi preobleki – povišanje davkov pa bo seveda negativno vplivalo na gospodarstvo.

Dobra, premišljena zdravstvena reforma je bistvena za preživetje te vlade.
Preden vam predstavim svoj predlog, naj zapišem: jasno nam mora biti, da prav nobena država na svetu ni tako bogata, da bi prav vse zdravstvene usluge v skladu s sodobnimi strokovnimi standardi vsem svojim prebivalcem ponudila popolnoma brezplačno. Realen cilj zdravstvene reforme naj ne bo nedosegljiv ideal, pač pa to, kar je dosegljivo: kvalitetno zdravstvo, ki pokriva najpomembnejša področja zdravstvenega varstva, sprejemljive čakalne dobe, socialna solidarnost ter še sprejemljivo davčno breme.



In zdaj k mojemu predlogu. Večina tujih zdravstvenih sistemov, ki temeljijo na solidarnosti, pozna participacijo, ki zavarovance spodbudi, da varčujejo pri stroških svoje zdravstvene obravnave. Ta varčevalni namen se je pri nas popolnoma izgubil z uvedbo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki nam v zameno za enotno mesečno premijo 34 evrov plačuje participacijo. Kako nelogičen je naš slovenski izvirni model financiranja zdravstva z obveznim in dopolnilnim zavarovanjem, lahko ponazorimo s primerjavo z avtomobilskim zavarovanjem: ali si predstavljate, da bi pri Triglavu sklenil obvezno avtomobilsko zavarovanje, pri Tilii pa bi se zavaroval za plačilo odbitne franšize? Iz nespametno postavljenega sistema financiranja slovenskega zdravstva izvira cela vrsta nerazumnosti in potratnosti. Ker je vse na videz brezplačno, zavarovanci kopičijo zaloge zdravil, obiskujejo osebnega zdravnika in specialista po nepotrebnem, zlorabljajo bolniški stalež, zahtevajo taksi prevoz z reševalnimi vozili, ostajajo v bolnišnici iz socialnih razlogov. Zavarovalnice, ki tržijo dopolnilno zavarovanje, trošijo pomemben del zdravstvu namenjenega denarja za administrativne stroške in za reklamo ter ustvarjajo dobičke. In še zadnja, najpomembnejša slabost takšne ureditve: ker ni dovolj denarja za vse, kar zdravstvo ponuja, so neizbežne dolge čakalne dobe. Od tu je le korak do tega, da vplivni in bogati preskočijo čakalno dobo, kar seveda predstavlja tipičen primer korupcije. Pri današnji ureditvi je torej skoraj vse zdravstvo brezplačno, ker pa ni dovolj denarja, je takšno brezplačno zdravstvo v primernem času dosegljivo le redkim privilegirancem. Sistem tudi ni solidaren, saj je enotna premija 34 evrov za dopolnilno zavarovanje za revne in šibke velik denar, za bogate nepomemben drobiž.

Ker je dopolnilno zavarovanje prostovoljno, ga ne moremo kar ukiniti in pripojiti obveznemu zavarovanju. Rešitev je v spremenjenem načinu plačevanja participacije. Participacije po mojem predlogu ne bi plačevali za zdravstveno varstvo otrok in mladine, za porodništvo, za bolnike z duševnimi boleznimi, za pravo urgenco in za programe preventivnega zdravstva in zgodnjega odkrivanja bolezni. Za vse ostale zdravstvene storitve pa naj velja: za vsako zdravstveno storitev iz žepa doplačam 10 odstotkov cene, dokler moj skupni letni znesek plačane participacije ne doseže 3 odstotkov mojih lanskih dohodkov, od tod dalje pa bom participacije oproščen. Upokojenka s 4000 evri letne pokojnine bo v naslednjem letu plačala največ 120 evrov participacije; poslanec s 40.000 evri letnih prejemkov pa bo v naslednjem letu plačal do 1200 evrov participacije. Ob navedenih številkah (participacija v višini 10 odstotkov cene storitve, skupna vsota participacije v koledarskem letu 3 odstotke lanskih dohodkov) naj pripomnim, da jih je potrebno v bazi podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije preveriti. Na dovolj velikem vzorcu naključno izbranih državljanov moramo potrditi, da bo skupni znesek tako zbrane participacije primerljiv s skupno vsoto, ki jo za zdravstveno obravnavo sedaj prispeva dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Morda bo treba kakšen odstotek pomakniti navzdol ali navzgor, toda temeljno načelo naj ostane: participacija, ki jo vsakdo plačuje do zgornje meje v odvisnosti od dohodka, kar zagotavlja socialno varnost ljudi z nizkimi dohodki in bolnikov s kroničnimi boleznimi.



Kaj bo prinesla uresničitev takšnega predloga? Ljudje z nizkimi dohodki bodo hitro izračunali, da se jim participacijo bolj splača plačati iz žepa kot preko dopolnilnega zavarovanja; tistih z visokimi dohodki pa dopolnilna zavarovalnica za sedanjo enotno mesečno premijo 34 evrov ne bo hotela zavarovati. Tak sistem ljudi spodbuja k varčevanju, vključuje socialno varovalko, ne prizadene bolnikov s hudimi boleznimi in z visokimi letnimi stroški za zdravstvo, prostovoljno dopolnilno zavarovanje pa postavlja tja, kamor sodi: komercialne zavarovalnice naj tržijo tiste storitve, ki jih obvezno zavarovanje ne krije (zobozdravstvo za odrasle, nenujne reševalne prevoze, hotelski del zdraviliškega zdravljenja, estetsko kirurgijo ...). Od tu dalje ne vidim več ovir, da prostovoljno zavarovanje ne bi prinašalo dobička. Direktor uprave zavarovalnice, ki trži dopolnilno zavarovanje, ima lahko plačo, kakršno želi. Če bo zelo visoka, pa tvega, da bodo zavarovanci ušli k drugi zavarovalnici, ki jim bo morda za manj denarja ponudila več.

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je prostovoljno in težko razumem, kako bi ga lahko prepovedali ali »ukinili«. Če želim, se lahko prostovoljno zavarujem tudi za primer, da mi v hišo vdrejo marsovci – zakaj se torej ne bi smel zavarovati za plačilo participacije pri zdravstvenih storitvah? Sprememba pri participaciji je pravzaprav edina pot, da se dopolnilno zavarovanje ukine. Bolje rečeno: saj ga ne bomo ukinili, ukiniti ali »prepovedati« ga itak ne smemo, le sistem plačevanja participacije bomo postavili tako, da bo dopolnilno zavarovanje v sedanji obliki izgubilo svoj smisel. Druga prednost takega sistema je, da ne zvišujemo davkov. Tretja prednost – morda najpomembnejša – pa je, da bodo ljudje vedeli, da zdravstvo ni brezplačno in bodo varčevali s stroški na svojo zdravstveno polico. Tako bo šlo manj denarja zdravstvene blagajne za nekoristne stroške, več ga bo ostalo za nujne potrebe naših ljudi.

Še zadnji komentar: ko vas opozarjam na slabosti predloga Levice, naj vas opozorim tudi na slabe strani rešitve z več konkurenčnimi zavarovalnicami za obvezno zdravstveno zavarovanje, kakor jo zagovarja Nova Slovenija. Takšen sistem bi pomenil bistveno več stroškov za administracijo in za trženje vsake od zavarovalnic, hkrati pa konec solidarnosti. Vprašajte jih, kdo bo želel zavarovati starejšo gospo s sladkorno boleznijo, z zvišanim krvnim pritiskom in obrabo kolkov? Ne, Američani naj raje uredijo svoje zdravstvo in naj nam ne prodajajo svojih zablod