Zakaj najtežje pričakovane knjige leta še ni v slovenščini

Roman The Testaments, ki je izšel v minulem tednu, je nedvomno najtežje pričakovana knjiga letošnjega leta. Odkar je lani zakrožila novica, da Margaret Atwood piše nadaljevanje Dekline zgodbe (1985, slovenski prevod 1990), ki ji je televizijska priredba dobesedno čez nekaj noči pričarala planetarni status kultne uspešnice, smo njeni založniki po vsem svetu naredili vse, da bi si zagotovili pravice za objavo, nato pa besedilo čim prej prevedli in ponudili bralcem.

Sliši se logično in preprosto. Pa ni. Na izid slovenskega prevoda bo treba počakati še nekaj mesecev. In kar sledi, je pretežno frustrirajoča zgodba o tem, da tudi sodobno založništvo pospešeno izgublja nekdanjo avreolo plemenite, že skoraj viteške dejavnosti in postaja zgolj navaden, ciničen biznis.

Pripadam generaciji, ki je odrasla v zadnjem desetletju nekdanje države, ko smo, če smo le bili dovolj iznajdljivi, lahko neovirano uživali v vrhuncih zahodne popularne kulture, čeprav so v naše kraje praviloma prihajali z zamudo. Kar se knjig tiče, mi najprej pride na misel Ecova intelektualistična uspešnica Ime rože (1980), ki jo je Mladinska knjiga objavila štiri leta po izidu izvirnika. Zanimivo, pri naslednji uspešnici podobnega tipa, Süskindovem Parfumu (1985), se je reakcijski čas že prepolovil, saj jo v slovenščini beremo od leta 1987. No, na prevod Dekline zgodbe, ki takrat še zdaleč ni bila tako razvpita, kot je zdaj, je bilo treba čakati kar pet let.

A časi so se spremenili. Zdaj, ko je vse oddaljeno zgolj klik ali dva, ljudje pričakujejo, da bodo kultne teve serije, kot sta Deklina zgodba ali Igra prestolov, na svojih ekranih ugledali na dan in ob uri globalne premiere, in to podnaslovljene v slovenščini, hrvaščini, srbščini, makedonščini … Da se to zgodi – in se! –, poskrbi precejšnje število ljudi, kar pomeni ogromno varnostno tveganje in prej ali slej tudi piratiziranje. Pa vendar se zdi, da poti nazaj ni več.

Kako pa se duh časa odraža v založništvu, kjer naj bi od nekdaj domovala svobodomiselnost? Že nekaj let smo priča svojevrstni diskriminaciji, ki iz nekaterih avtorjev ustvarja blagovne znamke z vso paranoično mašinerijo, ki gre pač tu zraven. Ko na primer napišejo novo knjigo Julian Barnes, Ian McEwan, David Walliams, Yuval Noah Harari ali Jo Nesbø, nam njihovi zastopniki še pred izidom posredujejo končno verzijo rokopisa (v Nesbøvem primeru poleg norveškega izvirnika celo še celoten angleški prevod!), da bi prevod lahko izšel sočasno z izvirnikom ali kmalu zatem.

Na to možnost pa lahko kar pozabimo pri J. K. Rowling, Danu Brownu ali Johnu Greenu. Pod »striktnim embargom« je bil vse do izida tudi drugi oziroma prvi roman Harper Lee Pojdi, postavi stražarja. (Trenutno je v tovrstnih rokopisnih »vicah« z »najnovejšo« zbirko še neobjavljene proze celo sam Marcel Proust!) In kaj je vzrok za te skrivalnice? Vedno isti – (ne)varnost. Zastopniki Margaret Atwood, ki je po novem prav tako članica tega neslavnega kluba, so nas na primer poskušali odpraviti z naslednjimi besedami: »Priča smo nenehnim napadom kiberteroristov, ki se hočejo z najbolj dodelanimi metodami polastiti rokopisa. Če bi se jim posrečilo, bi to imelo neverjetne posledice, zato moramo imeti strategijo, s katero bomo karseda zmanjšali tveganje.«

Strategijo? No, očitno nekateri, pravzaprav večina med nami, nismo vredni zaupanja. V bistvu smo vsi potencialni pirati. Pardon, ne vsi. Ta »strategija« namreč pozna izjeme. In tako je roman The Testaments (preden je dobil ta naslov, je bil konspirativno poimenovan Projekt) ta teden izšel tudi v nemškem, italijanskem, španskem, nizozemskem in verjetno še kakšnem prevodu. Kaj pa, če je ta »strategija« v resnici zgolj variacija na dobro staro cinično temo »kdo da oziroma plača več«? (Človek se ob tem še vpraša, koliko so s tem seznanjeni sami avtorji, ki so drugače še kako hvaležni prav vsakemu izmed svojih založnikov po svetu.)

Že pred časom je bil roman The Testaments uvrščen v širši izbor kandidatov za prestižno Bookerjevo nagrado. Pred kratkim je pristal že v najožjem izboru. Založniki, ki nismo imeli te sreče, da bi ga lahko prebrali pred izidom, smo si lahko vsaj malo oddahnili: očitno je knjiga dobra. Hkrati pa ta podatek še stopnjuje našo frustracijo, saj govori o tem, da »strategija«, ki naj bi načeloma veljala za vse, vključuje številne izjeme, v konkretnem primeru je to kar celotna žirija za neko nagrado. Bilo bi zanimivo vedeti, kakšne so bile v tem primeru varnostne procedure …

Zaupanje je temelj vsakega poslovnega odnosa. Ima torej vse skupaj sploh še kak smisel, če zastopniki določenega avtorja ne zaupajo svojim poslovnim partnerjem, ki niso kdorkoli, ampak povečini ugledni založniki, ki sicer nimajo nobenih težav in zadreg s spoštovanjem varnostnih procedur? V primeru The Testaments je bilo razočaranje toliko večje, saj so nam zastopniki sprva obljubljali rokopis marca, kar bi nam omogočilo, da bi (v resda napetih rokih) delo prevedli in izdali bolj ali manj sočasno z izvirnikom.

Zakaj je to tako pomembno? Ker se pač o knjigi govori po vsem svetu, mi pa moramo namesto tega odgovarjati na logična vprašanja knjigarnarjev in kupcev knjig, zakaj še ni slovenskega prevoda. Povečini jih ne zanimajo razlogi, opisani v tem članku, in v bistvu imajo prav. To res ni njihov problem.

Je pa zato naš problem. Ko bo knjiga v začetku prihodnjega leta končno izšla, je bomo verjetno prodali manj, kot bi je zdaj. (Še sreča, da Slovenci v resnici precej slabše obvladamo angleščino, kot si domišljamo, in so zato vsaj nekateri pripravljeni počakati na izid prevoda.) Vemo, kako redke so literarne uspešnice. Sploh take, ki so deležne planetarne pozornosti. A če ni knjige v knjigarnah, lahko govorimo le o zapravljeni priložnosti. Seveda se bodo vedno našli tudi taki, ki bodo poskušali nemogoče in s tremi, šestimi ali devetimi prevajalci naredili prevod v dveh tednih ter z objavo za las ujeli božično sezono. Prodajne številke bodo najbrž dobre.

Pa bi si kdo res želel brati tako knjigo? Margaret Atwood je čudovita avtorica, ena najboljših. Njene knjige zahtevajo predanega prevajalca in pravo mero uredniške pozornosti. Vse to pa vzame več kot le nekaj tednov časa. Polizdelki dolgoročno škodujejo ugledu avtorja. Sprašujem se, ali so zastopniki pomislili na to, ko so kovali to svojo »strategijo«. Očitno to »malenkost« prepuščajo svojim poslovnim partnerjem v Sloveniji, na Slovaškem, Islandiji in še marsikje, ki jim sicer ne zaupajo.

Na prevod The Testaments sicer ne bo treba čakati pet let, bi me pa vseeno zanimalo, kaj si o vsem skupaj misli Margaret Atwood, ki je nekoč zapisala tole preprosto, a pomembno misel: »Upam, da se bodo ljudje končno zavedeli, da obstaja ena sama rasa – in to človeška – ki ji pripadamo prav vsi.« Čas bi že bil, da bi se tega zavedeli tudi glavni igralci v svetovnem založništvu in ne bi več tratili naših živcev in časa z absurdnimi »strategijami«, bralci pa bi svoj čas namesto za branje takih člankov raje namenili uživanju v prebiranju dobro prevedene najnovejše svetovne uspešnice.

Objavljeno z dovoljenjem tednika Publishers Weekly, kjer je bilo besedilo izvirno objavljeno. Avtor ga je za objavo v Delu deloma dopolnil.