Z zdravniki kot svinja z mehom

Arbitraža naj bi rešila stavko. Preštevajo se žrtve. Vsaka vojna pusti rane, ki se dolgo celijo, in nekaj nezaceljenih ran bo ostalo tudi po tej stavki. Dobro, da delam na začetku zdravstvene verige, kjer je odnos med zdravnikom in pacientom bolj plod osebne izkušnje, ne medijske kampanje.

Že pred časom je naš politik v stilu svetovnih prekucnikov priporočal, da se kapitalistične kontrarevolucionarje obere do zadnjega beliča in potem z bajoneti nažene v morje. Verjetno ta politik še ne ve, kako se napolni proračun, hladilnik ali vsaj razum, če prvega in drugega ne zmore. V zadnjih mesecih pa so besede zarezale še ožje, le proti zdravnikom, ki jim je bilo med drugim svetovano, naj gredo čez mejo, če jim naše zdravstvo ne ustreza. Lepo prosim, nikar tako z levo roko. Gotovo nas danes večina že ve, da sistem ni dober in da za vse slabosti vendarle niso krivi zdravniki oziroma sestre; v primeru, da bi začele stavkati.

Slovenija k sreči ni Severna Koreja, pa čeprav kdaj po njej obilno zadiši, ko se loščijo spomeniki naših diktatorjev ali se poveličuje zgodovinsko izgubljene bitke. Meje Severne Koreje so zaprte v obe smeri. Skoraj za vse, razen za izbrance, kot je ameriški košarkar Dennis Rodman, Kimov prijatelj, z vzdevkom Črv. Zato tam z begom zdravnikov čez mejo nimajo težav, prav tako ne z uhajanjem iz javne zdravstvene mreže med zasebnike. Slovenski zdravnik pa si lahko najde delo v bolj urejenem sistemu in tja tudi gre. Ne še množično, vendar se število odhodov povečuje, zato ni dobro, da tja naganjamo vse, ki hrepenijo po boljših delovnih razmerah. Tja so odšli in se verjetno ne bodo vrnili zdravniki, ki menijo, da je njihovo znanje v Sloveniji slabo cenjeno, in predvsem tisti, ki bi radi strokovno delali in jim je organizacijska mineštra slovenskega zdravstva preveč zatohla. Škoda, da jih nismo znali zadržati doma – skoraj za vsako ceno.

Od dneva, ko bo vrtičkar po petih letih v društvu čebelic in ježkov vstopil v šolo, bo minilo vsaj 23 let, pa raje več, da bo samostojno ordiniral kot zdravnik. Triindvajset let je skoraj četrt stoletja, verjetno več kot četrtina zdravnikovega življenja, in ne tako majhen izobraževalni strošek za državljana, ki oddaja davke tudi v upanju, da bo zdravnika takrat, ko bo napočil njegov čas, imel. In to ne predaleč in ne najslabšega. Najbrž redkokdo verjame, da bi k nam hodili na delo zdravniki z občudovanega Zahoda, še tistih čez jugovzhodno mejo ni prav veliko, vsaj Hrvatov ne. In ker je južneje zdravstvo slabše, je temu sorodno tudi njihovo izobraževanje. O jezikovni oviri naj napišem le nekaj besed. Poglejte si izjavo kolega dr. Janusza Klima, zdravnika tujca, ki odlično govori slovensko in jasno pove, da je nižanje jezikovnih standardov za zdravnike nižanje kakovosti dela. Si to pacient res želi?

Slovenski medicinski fakulteti nimata kapacitet, da bi lahko zdravnikom med študijem ali po njem vehementno rekli: imamo državni zdravstveni sistem, če vam ni všeč, pojdite čez mejo. Zdravnike tako močno rabimo, da bi jih morali nagovarjati v duhu, kot nagovorijo v dobri ambulanti pacienta: spoštovani, kako vam lahko ustrežemo?

Možnosti za zadostno število zdravnikov v Sloveniji res ni veliko. Lahko povečamo produkcijo in čez nič manj kot dobrih deset let jih bo toliko več. Je pa res, da vsi slovenski dijaki ne bi bili zdravniki, takih je zadnja leta manj, in žaljive izjave, ki jih je povzročila tudi stavka, niso ravno uvod v sanjsko službo. Lahko zapremo mejo, ampak potem jo zapremo tudi za sodnike, novinarje, frizerje, kolesarje in čeznjo bo prehajal le še Dennis Rodman - Črv. Težko bo. Tretji način je obljubljeni kader z juga, ki pa očitno po prehodu čez dve meji raje gre še čez tretjo. Tako nam ostane še edina, res edina možnost, da mlademu slovenskemu zdravniku ponudimo vsaj približno enake delovne razmere, kot mu jih ponuja urejeni Zahod, in ga tako zadržimo doma. Sicer zdravnikov ne bo, vsaj dovolj ne. Nikoli. Zdravnik je izredno tržen poklic.

Medicinsko znanje je svetovno, in če znaš medicino v Sloveniji, jo znaš tudi v Nemčiji. Slovenci in Nemci imamo dvoje ušes, dvoje rok in eno samo srce, kot je rekla Mila Kačičeva. To je veliko bolj tržen poklic, kot je poklic novinarja, politika, zgodovinarja. Se kdo spominja, da bi Nemčija, Avstrija ali Velika Britanija vabile v svoje vrste mlade, zagnane politike iz Slovenije? Verjetno sem oglas spregledal, ker me ta panoga ne zanima in vsekakor nimam ustreznih manir. Sem pa na svoj elektronski in navadni poštni naslov do mojih mlajših let precej pogosto prejemal prisrčna vabila iz Anglije. Poklic, ki se z lahkoto trži, je sicer tudi frizer. Ampak frizerja izšolaš v trinajstih letih, za mojo frizuro bi bila že druga triada osnovne šole dovolj. Pa da ne bo pomote, frizerje res cenim, ker take pozitivne spremembe kot po obisku salona moj pacient z obiskom ambulante navadno ne doživi. In ker frizer ni državno reguliran poklic, mojstri frizur ne bežijo čez zahodne meje. Zato glasna peščica državljanov z ličnimi frizurami in transparenti pred parlamentom ne štrajka za ohranitev javnih frizerjev. Primerljive delovne razmere, kot jih ima zdravnik na Zahodu, so edini garant, da v Sloveniji izšolan kader zadržimo, pa naj bo to v duhu socializma, kapitalizma ali diktature.

Prepričan sem, da si velika večina slovenskih zdravnikov želi delati v dobri javni zdravstveni mreži, ki jo trenutno tvorimo koncesionarji in zaposleni v javnih zavodih, le da ni dobra. Ker je to najpomembnejši del zdravstva, mora biti njihovo zadovoljstvo prva misel organizatorjev dela. Le dobre delovne razmere v javni zdravstveni mreži bodo ohranile sodelavce v naših vrstah in privabile nove. Solidarnost zdravstvenega sistema je gotovo model, ki bi si ga želel tudi v prihodnje. Če zaslužim več, je pošteno, da več vložim tudi v zdravstvo, pa naj bo to za nekoga, ki nima te blaginje, a sta njegovo zdravje in življenje enako vredna kot moja. To solidarnost najlažje izkažemo z javnim zdravstvom, kar naše ni. Primer. Pacient čaka na poseg leto, dve ali celo tri, in preden obupa, storitev plača iz svojega žepa. Sočasno pa negospodaren zdravstveni sistem oziroma njegovi posamezniki redno odnašajo milijone, s katerimi bi oskrbo ob boljši organizaciji lahko spravili na evropsko raven. Pri nas se pogosto bere o madžarski avtoritarni oblasti. Ampak prav tam vam obrabljen kolk zamenjajo v treh mesecih. Vprašajte osemdesetletnika, ki bo na menjavo kolka v Sloveniji čakal dve leti, kaj ima raje: pokreten kolk ali slovenske svobodnjake?

Verjetno le peščica slovenskih zdravnikov dojema svoj poklic kot dobro poslovno priložnost in se predvsem iz tega nagiba poda v samoplačniške vode. Tam vsaka storitev krepko potipa po pacientovem žepu, iz katerega je že prej vzela država za oskrbo, ki pa je marsikdaj ni. V Sloveniji med samoplačniške zdravnike zbežijo tudi tisti, ki jim javna zdravstvena mreža ni znala ponuditi ustreznih delovnih razmer in pri tehtanju med begom čez mejo in servisom za ceno pacientovega žepa izberejo slednjega. Prav je, da jih imamo, kot jih imajo tudi na Dunaju in v Parizu. Če že ne za drugo, pa vsaj za ekskluzivno obravnavo posameznikov, med katerimi so pogosto največji zagovorniki javnega zdravstva, čeprav sami radi uporabljajo storitve à la carte. Gotovo je zdravniku težko prestopiti mejo jaz tebi zdravje, ti meni evre. Ampak ko tak zdravnik prežveči moralnega mačka in spozna tržne tarife samoplačniškega zdravstva, zanj poti nazaj verjetno več ni. In trg zna biti v stiski tudi neusmiljen. Ponavljam, govorim o peščici kolegov, med katerimi nekateri delajo odlično in jih zaradi nedelujoče javne mreže priporočam tudi svojim pacientom. So se pa na drugi strani znašli tudi zdravniki s precej skromno oskrbo, ker jim tako delo omogoča nedelujoč javni zdravstveni sistem.

Hvaležen sem, da večina pacientov, ki iščejo pomoč v naši ambulanti, ne sega v žep. Trud, ki ga vložimo v pacienta, ni neposredno njegov strošek in ob taki obravnavi se mi po glavi ne kalkulirajo evri, ampak poti do rešitev. Seveda stavka postavi na preizkušnjo tudi odnos med pacientom in zdravnikom, pa vendar v tem času od nobenega od mojih 1500 nisem slišal, da bi me kam pošiljal, vsaj tako na glas ne, kot se sliši na zvočnike javnosti, vse do tistih, ki so govorili, da je stavko treba ustaviti za vsako ceno. Za vsako ceno so ustavili stavko kitajskih študentov leta 1989 na Trgu nebeškega miru. Nič nebeškega ni sledilo.

Pa naj za konec ponovim besede predsednice, katerih ton ni pogosto slišan: »Posplošeno blatenje zdravnikov in njihovega dela, marsikdaj tudi na račun slabo predstavljenih podatkov, ni rešitev težav. Nasprotno. To jih zgolj poglablja. Verbalni in fizični napadi na zdravstvene delavce so nedopustni in ne bi smeli imeti mesta v naši družbi.« Seveda mi lahko očitate, da so besede vzete iz konteksta. So. A vendar ni dobro, da danes vržete kamen v stavkajočega zdravnika, jutri pa pridete k njemu z rano in vero, da se bo z njegovo pomočjo zacelila. Take rane se slabo celijo.

***

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.