Z inženirko leta k naravnemu ravnovesju

Raziskave vztrajno kažejo, da je zastopanost žensk v tehničnih poklicih majhna. Enako velja za študijska področja tehničnih strok. V Evropi na teh študira le dobra četrtina deklet, v Sloveniji ena tretjina. Takšen delež se marsikomu sicer morda zdi visok. A ni. Niti ni logičen. Zakaj ne bi bil 50: 50, kot je razmerje med spoloma pri prebivalstvu oziroma kot je naravno? Odgovor ponuja pisatelj in dramatik George Bernard Shaw: »Nekateri ljudje vidijo stvari takšne, kot so, in se vprašajo: zakaj? Jaz sanjam o stvareh, ki jih še ni bilo, in se vprašam: zakaj ne?«

Pot do cilja, do naravnega ravnovesja ni premočrtna, niti kratka. Na stranpoti nas vlečejo zakoreninjena prepričanja, predsodki, stereotipi. Kako dolgo bomo korakali do cilja, je odvisno od tega, kako hitro smo pripravljeni biti bolj odprti, razumevajoči in tudi – pametni. Številke nas treznijo. Po izračunih svetovnega gospodarskega foruma bo potrebnih skoraj 136 let za premagovanje vrzeli med spoloma!

Zdi se, kot da je ta vrzel zapečatena v razvoj in se ne pusti odstraniti. Je kultura, ki je – globalno – še ne zmoremo spremeniti. Razen – če jo. A čemu? Zakaj si prizadevati za uravnoteženost spolov? Ker so podjetja, ki imajo uravnotežena vodstva, bolje vodena, donosnejša, bolj trajnostna? Ker podjetja hlepijo po programerjih, podatkovnih znanstvenikih, inženirjih in drugih tehnološko orientiranih poklicih? Svet postaja digitaliziran, pred nami so povezovanje človeka z umetno inteligenco in neslutene spremembe. Vse to, a obstaja še en, močan, vitalen razlog. Ta je ekonomska (ne)odvisnost.

Medeja Lončar. FOTO: Neja Markičević/Cropix

Ekonomska moč v 21. stoletju prehaja v roke tistih, ki obvladujejo tehnologije. V tehnologije se selijo kapital, vpliv in moč odločanja. Pomembno je, da povečujemo delež žensk v tehnološki sferi: da preprečimo njihovo ekonomsko odvisnost. Prvenstveno žensk, a hkrati tudi gospodarstva in države. Država, ki ne bo imela dovolj tehnoloških znanj in talentov, se je vnaprej izločila iz lige razvoja. Na podajanje žoge po igrišču, brez možnosti gola in napredovanja v višjo ligo. Za zaostanek. Morda sem pod vplivom Shawa, a v nazadovanje sama ne želim privoliti. Verjamem, da lahko spremenimo tok dogodkov. Pogum in zgled za to so mi je podjetje, v katerem delujem že drugo desetletje. Trdoživo je, zmožno se je prilagajati času, ne skozi leta in desetletja, temveč stoletja. Letos podjetje praznuje že 175-letnico in je prvak na lestvici najbolj občudovanih podjetij na svetu. Očitno nekaj dela(mo) prav.

Česa nas morda lahko uči Siemensova zgodba in modrost ustanovitelja, Wernerja von Siemensa, ki je poudarjal, da je »pomen inovacije v njeni praktični izvedbi«? Kaj je bilo v podjetju, kjer vodim ekipe v treh državah – poleg Slovenije tudi v Srbiji in na Hrvaškem – narejeno prav? In kdaj so bile narejene te prave poteze? Naredimo korak v zgodovino. Prve ženske so v tovarni Siemens in Halske v Berlinu zaposlili leta 1875. V času med vojnama in po drugi svetovni vojni so igrale pomembne vlogo. Tako pri obnovi gospodarstva kot pri širitvi podjetja na globalne trge. Med Siemensovimi zgledi je dr. Doris Schmitt - Landsiedel. Danes je članica Nemške akademije znanosti in inženirstva. Že leta 1981 je delala v Siemensovih podjetniških raziskavah. Izumiteljica več kot 50 patentov je postala vodja svoje raziskovalne enote. V tistih dneh je bila to izjema, ne pravilo. Pa vendarle: nekje, nekdo, nekoč, mora začeti. Začeti spreminjati. Začeti razmišljati in delati drugače. Drugače od uveljavljenih, preživetih norm.

Če se po časovni premici pomaknemo naprej, bliže današnjemu času: program raznovrstnosti Siemens izvaja že od preloma tisočletja, tudi v tem je med pionirji. Leta 2011 si je postavil ambiciozen cilj: da do leta 2015 poveča odstotek žensk na višje plačanih položajih v Nemčiji z 10 na 12 ali 13 odstotkov. Poglejmo številke danes: v Siemensovem menedžmentu je 18,1 odstotka žensk. V top menedžmentu kar 27,6 odstotka. Do leta 2025 želimo biti na 30 odstotkih. Vključenost žensk je visoka poslovna prioriteta, del našega programa trajnosti. Medtem ko lahko raznolikost in vključenost različnim ljudem v različnih kulturah pomenita različne stvari, je pomen pripadnosti univerzalen. Negovanje okolja, kjer se vsi zaposleni počutijo, kot da pripadajo, je več kot le naše poslanstvo, je naša strast. Tako pomembna kot moto, s katerim delujemo: tehnologija z namenom, technology with purpose.

Dejanje Siemensa je tudi natečaj inženirka leta. Logika zanj je preprosta: zakaj bi zajemali le iz polovice bazena talentov?! Številke: ocene in medalje na tekmovanjih ter raziskovalnih taborih kažejo na enakovrednost dijakinj in dijakov pri fiziki, matematiki, kemiji in biologiji. Zakaj bi se dekleta pri odločitvah o študijski poti torej odpravila v nasprotno smer? Stran od tega, česar so sposobna in imajo rada? Zakaj bi se vnaprej odločila, da opustijo tisto, kar jim gre dobro in po čemer svet hlepi? Družba želi talente, še posebno v tehnologijah! Prave ljudi, na pravih mestih. Inovatorke in inovatorje. Raziskovalke in raziskovalce. Znanstvenice in znanstvenike. Inženirje in inženirke.

Z natečajem Inženirka leta si prizadevamo »nevidnim ženskam« v tehnoloških podjetjih zagotoviti več priložnosti za širšo prepoznavnost njihovega znanja in izkušenj ter spodbuditi tehnološki razvoj. Raziskave kažejo, da je bil pri večini za odločitev za tehniški poklic odločilen vzornik ali vzornica v mladosti. Ugotavljamo, da mladim primanjkuje vzornikov, še posebno žensk, ki so uspešne v tehničnih poklicih.

Inženirke, ki sodelujejo v natečaju, so tako vzornice tem dekletom, ki se za svoj poklic šele odločajo, kot tudi navdih diplomantkam ter mladim zaposlenim inženirkam, da se na delovnem mestu usposobijo in ne samo ostanejo v inženirskih poklicih, temveč tam tudi prosperirajo. Dragocene so, ker spreminjajo razmišljanje mladih o sebi, o tem, katere študijske poti lahko izbirajo in kako lahko poklicno rastejo.

Pogosto citirani Peter Drucker, utemeljitelj vede menedžmenta, je nekoč zapisal, da prihodnost predvidimo, če jo ustvarimo. Z natečajem in že 50 inženirkami, ki smo jih v petih letih v Sloveniji postavili pod soj žarometov, januarja 2022 pa vse tudi na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma, spreminjamo prihodnost. Z več dekleti, ki se bodo odločala za tisto, v čemer so dobra, kar jih veseli in kar okolje potrebuje, bo gotovo svetlejša. Ker inženirke in inženirji znajo reševati probleme: tudi takšne, s katerimi se zdaj spopada celo človeštvo. Ne le planet, tudi družba potrebuje več (naravnega) ravnovesja.

***

Medeja Lončar, direktorica Siemensa Slovenija