Slovenke in Slovenci, zbudite se, za vas gre!

Za začetek dve vprašanji, na kateri sta odgovora jasna. Prvič: zakaj si je slovenska politična elita v bivši Jugoslaviji zase organizirala posebej financiran sanatorij Emona v bolnišnici dr. Petra Držaja? Zaradi takrat odličnega zdravstva? Zakaj Levica, ki je bila na oblasti, razen enega leta, od leta 2008, torej 13 let, ni izvedla reforme zdravstva? Zaradi želje po ureditvi zdravstva?

Naj začnem s tezo, da je »stavka« vseh, bolnikov in tudi tistih, ki so ali vsaj mislimo, da smo zdravi, potrebna, ker ne vemo, kako bo z nami jutri. Nujna je predvsem zaradi politike, ne samo zdravstvene. Politikov, ki vsaj od leta 2008 ne najdejo, ne želijo ali niso sposobni najti sprememb na področju izbire za študij medicine, zavarovanj, upravljanja zdravstvenih zavodov, zagotavljanja kakovosti in preprečevanja korupcije.

Pri tem, še posebno zadnjem, zdravniki in tudi medicinske sestre nismo nedolžni. Zanimivo je, da so v skupini, ki poziva ljudi k stavki, znani ljudje, ki so vsa ta leta delali v politiki, pri tem tudi služili in nas pripeljali v stanje, ki je nesprejemljivo, že pogubno za marsikoga. Spoštovane Slovenke in Slovenci, nekdo vas spet zavaja!

V zdravstvu dobro deluje urgentna služba, ampak le tista, v kateri delajo izvrstno usposobljeni reševalci in zdravniki ter v nadaljevanju, glede na potrebe urgentnih intervencij v bolnišnicah, za to usposobljeni specialisti. Dobro delujejo tudi posamezniki in timi različnih specialnosti, ne vsi, kjerkoli po Sloveniji, če imaš srečo, da so dosegljivi.

Glede na našo sedanjo zavarovalno politiko, ki je relikt socialistične ureditve, posameznik nima v rokah nobene pogodbe z ZZZS, čeprav mu država, v obliki zelo velike košarice, zagotavlja, da bo dobil vse. Žal to ni res. Vse je nemogoče dobiti, razen v urgentnem primeru. Za vse drugo se moramo postaviti v vrsto in čakati. Zobozdravnika, tako kot še marsikaj drugega, je najbolje, da si organiziramo kar sami, in to tudi plačamo sami.

Iz leta v leto slabše

Stanje zdravstva se slabša iz leta v leto, kar čuti vsak od nas, ko potrebuje pomoč. Novi obrazi, ki jih volijo volivci, nenehno obljubljajo spremembe na bolje, a niso sposobni narediti nič! Že večkrat sem zapisal, da si moramo zapomniti, da so od leta 2008, z izjemo Janševe vlade, ves čas na oblasti leve vlade. In s čim se ukvarjajo? Z obljubami, da bodo ukinili nepravično prostovoljno zavarovanje, a ne povedo, kje bodo dobili nadomestni denar.

Pred zadnjimi volitvami je Tanja Fajon obljubljala, da bodo čakalne vrste za specialiste uredili v 30 dneh. Levo nagnjena politika se že vsa leta bori proti ukinitvi javnega zdravstva. Tega ne ukinja nihče oziroma ga ukinjajo prav oni, ki so na oblasti in niso sposobni urediti stvari, kot so urejene v nekaterih dobro urejenih evropskih državah. Stalno se zaganjajo v tako imenovane dvoživke, zakaj jih preprosto ne preprečijo?

Nedvomno je zaradi sprememb, ki so se zgodile v zadnjih 30 do 40 letih, nujno drugačno financiranje zdravstva, drugačna ureditev zavarovalništva, zagotoviti je treba več samostojnosti vodstvom zdravstvenih zavodov in ob tem od njih, kot tudi od svetov zavodov, zahtevati absolutno odgovornost. Tudi na področju varnosti in kakovosti ter na področju merjenja uspešnosti zdravljenja so v svetu tektonske spremembe.

Podatki o vsem tem so tam na voljo. Verjetno sem še kaj pozabil, a že vse našteto je preveč za naše »napredne sile«, ki se zbirajo v Svobodi, Levici in pri Social demokratih. Še vedno gradijo na zastarelih vzorcih delovanja zdravstva. Ne upajo si ugrizniti v realne probleme bolnikov oziroma najti odgovore na bistvena vprašanja.

Ta so: omejena izbira, nezadostna oskrba in čakalne dobe za bolnike.

Ob tem nas čakajo, zaradi epidemiologije – staranja populacije, zahtevnosti bolnikov in vse dražje medicine, nujni ukrepi, s katerimi v Sloveniji katastrofalno zaostajamo. Marsikje v Evropi so to že zdavnaj naredili. Pri nas smo zaradi »naprednih« sil, ki se zavzemajo, da vse ostane po starem, tam, kjer smo bili pred več kot 30 leti. In tudi tedaj zdravstvo ni bilo v dobri koži! Razlika je v tem, da smo tedaj probleme reševali s tiskanjem denarja, kar je sedaj onemogočeno.

FOTO: Leon Vidic/Delo

Ukrepi v dobrih zdravstvenih sistemih

Ukrepi, ki so se jih lotili v dobrih zdravstvenih sistemih tudi na Nizozemskem so:

1. Sprememba sistema zavarovanja, ki zavarovalnicam in bolnikom omogoča izbiro izvajalcev in s tem prepreči sedanje zastarelo plansko financiranje bolnišničnih kapacitet. Le tako bo denar lahko v resnici sledil bolniku!

2. Ureditev pravega dodatnega zavarovanja. Obsežna košarica v sedanjih epidemioloških razmerah ni realnost. Pri nas je to lažna, navidezna obljuba, s tem, da nimamo pogodbe oziroma smo formalno zavarovani za celoten obseg košarice (za vse storitve). Ob tem nas za vsako storitev, razen za urgentne storitve, postavijo v vrsto! Da bi uredili pravo dodatno zavarovanje, potrebujemo podatke o ceni, številu in kakovosti opravljenih zdravstvenih storitev. Teh podatkov nimamo.

3. Z zakonodajo spodbuditi izvajalce k tekmovalnosti.

4. Ureditev specializacije oddelkov, bolnišnic, kar praviloma poceni storitve in zagotavlja večjo varnost in kakovost storitev. S tem tudi ureditev mreže zdravstvene dejavnosti na sekundarni in primerni ravni zdravstva ter povsem jasna opredelitev, kdo je za kaj odgovoren!

5. Ureditev komunikacije med bolnišnicami in drugimi na zdravstvenem področju. V ospredje moramo postaviti izboljšanje komunikacije med družinskimi zdravniki in specialisti ter strokovno povezanost med specialisti (vsak gleda le svoje).

Morda ni odveč, zadeva prizadevanje za zdravstveno reformo, še dodaten kratek pogled proti Nizozemski.

Reformo so začeli z dolgoletno politično željo po združitvi starih bolniških fondov in zasebnih zavarovalnih shem. To sega v 70. leta. Pozneje, leta 1987, so izdali belo knjigo z naslovom: Willingness to change, ki ni obudila le prvotne želje o združitvi, ampak je dodala še uvedbo nadzorovane tekmovalnosti. Vlada je odgovorila s priporočilom o uvedbi obvezne enotne zavarovalne vsote za osnovno zavarovanje, vendar z od dohodkov odvisnim delom majhne pavšalne premije.

To je tedaj, v 90. letih prejšnjega stoletja, povzročilo odpor zavarovalnic in zdravnikov. Zato so v naslednjih letih izvedli le majhne, a v osnovi s prvotno idejo, povezanimi ukrepi. Od 1992. bolniški fondi niso bili obvezni k podpisu pogodb z neodvisnimi profesionalnimi izvajalci in leta 1996 je bila ljudem omogočena prosta izbira zavarovalnice. Zavarovalnice so se začele pogajati z izvajalci o ceni, količini in kakovosti storitev. Zavarovanci lahko enkrat na leto zamenjajo zavarovalnico, česar pa zavarovalnica ne more narediti.

Ob vsem tem se je, zaradi razmer v zdravstvu leta 2000 ponovno pojavila potreba po odprtju diskusije o celoviti reformi zdravstva. Osnova razprava se je dotikala reform zavarovanj in reform organizacije izvajalcev. Vse se je dogajalo okoli dejstva, da zdravstvena oskrba ne dosega potreb prebivalstva. Postalo je jasno, da sedanje plansko financiranje kapacitet bolnišnic ne vodi k učinkovitosti, inovacijam in k bolniku usmerjenih bolnišnic. Ali nas to na kaj spominja?

V nadaljevanju, v letih 2004 in 2005, so iz zavarovanja izključili psihoterapijo, fizioterapijo in zobozdravstvo, za kar se je bilo treba dodatno zavarovati. To je povzročilo pravo tekmovalnost med zavarovalnicami in je v bistvu prvi resnični primer tekmovalnosti na trgu. Že pred tem (leta 1996) so ugotovili, da je določena zdravstvena oskrba v specialnih bolnišnicah lahko cenejša in učinkovitejša.

Celotno reformo, v obliki, ki omogoča precej nemoteno delovanje zdravstva, so končno sprejeli leta 2006.

Če povzamem. V ospredju mora biti torej reforma zavarovalništva in reforma organizacije izvajalcev. Zakaj? Da se storitve približajo bolnikom, ki so imeli omejeno izbiro, ter nezadostno preskrbo s čakalnimi dobami. Ob tem je treba posebej poudariti, da so tudi na Nizozemskem naleteli na številne ovire, nasprotovanja pri zavarovalnicah, zaposlenih v zdravstvu ter tudi med politiki.

Kaj pa pri nas?

Veliko dela nas čaka, če želimo izboljšati razmere za bolnike in izvajalce. Predvsem se morata iz zdravstva umakniti ideologija in zavajanje, da so koncesije zasebništvo. Potrebujemo podatke o vsem našem delu, potrebujemo enoten informacijski sistem. Trenutno nimamo podatkov.

Umik ideologije je misija nemogoče, kajti to je edina oprijemljiva točka leve politične opcije pri kritiki zdravstvenega sistema in iskanju krivcev. Še večja težava je minister, ki je celo žaljiv do izvajalcev. Pri tem je podal tudi zavajajočo informacijo, ko je izjavil, da so za ambulante družinske medicine odgovorne občine. Res je, da mora občina poskrbeti za prostore, opremo in reševalna vozila v zdravstvenem domu. To ne velja za koncesijske, prav tako javno financirane, ambulante.

Zamolčal je tudi, da za začetek delovanja potrebujejo občine in koncesionarji soglasje ministrstva in ZZZS. Še več, nič ni povedal, kako je z mrežo osnovnega zdravstva, za kar je odgovorno ministrstvo. Po drugi strani se predsednik vlade ne zaveda velikosti problema, ko omenja, da je za rešitev vseh problemov, s katerimi se spopadamo, treba sestaviti paket, za katerega bodo verjeli, da bo deloval. Roki, ki jih za ureditev zdravstva omenjata oba odgovorna, so navadna, se opravičujem, oslarija! Pogledata naj, kako so se reforme zdravstva lotili na Nizozemskem in koliko časa so potrebovali za velike spremembe, ki so potrebne tudi pri nas.

Menim, da je ob vsem naštetem, pri nas resna reforma zdravstva, brez sprememb v razmišljanju in brez enotnosti med politiki, nemogoča. S svojim zadnjim nastopom in valjenjem krivde za sedanje stanje v urgencah po Sloveniji ter na leve in desne lobije je minister pokazal le na svojo nemoč. Pokazal je tudi na nerazumevanje, nepoznavanja področja zdravstva in da se v resnici ne zaveda, kako se sploh lotiti reševanja zdravstva. Nad tem se morajo zamisliti vsi v vladi, kajti obljube jih bodo – dohitele.

***

Prim. Janez Remškar, dr. med. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.