Komu zvoni policijska ura

Ustavno sodišče je marca odločalo o eni izmed številnih pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti omejitev in ukrepov, odrejenih med krizo zaradi covida-19. V zajetnem naboru predpisov, na katere se pobuda sklicuje, je t. i. policijska ura.

Ustavno sodišče je pobudo s sklepom zavrglo (U-I-178/22-11, 16. marca 2023). Prvo točko o zavrženju so ustavni sodniki sprejeli soglasno. Pri drugi točki je ustavna sodnica Neža Kogovšek Šalamun dala odklonilno ločeno mnenje, ki se mu pridružuje ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs.

Čeprav sodnica Neža Kogovšek Šalamun z ugotovitvami izhaja iz razmer med krizo zaradi covida-19, z ločenim mnenjem opozarja predvsem na potrebo po ustreznejši ureditvi varovanja človekovih pravic in vitalnih interesov demokratičnega družbenega reda v negotovih, kriznih oziroma izrednih razmerah.

V zvezi s tem se sklicuje na visoke mednarodne forume varstva človekovih pravic in njihova priporočila, kako naj države v prihodnje ravnajo pri uporabi izjem, t. i. derogacijskih klavzul, ko nacionalni organi v zakonodajnem postopku ali v konkretnih primerih odločajo o omejitvah in prisilnih ukrepih.

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Neža Kogovšek Šalamun z razumno previdnostjo opozarja, da verjetnost ponovne krize in uvedbe prisilnih ukrepov ni izključena. Upoštevajoč pretekle, sedanje in prihodnje krize ter avtoritarna in neliberalna stremljenja je bojazen, da ta nevarnost še vedno obstaja, upravičena. Če to povežemo z naslovnim vprašanjem, komu zvoni, lahko odgovor, tako kot Ernest Hemingway v romanu, začnemo z znanimi verzi angleškega pesnika Johna Donna: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase [...] in zato nikdar ne sprašuj, komu zvoni, zvoni tebi.«

Policijska ura je namreč sinonim policijske države. Slednja v zgodovinskem pogledu velja za poslednje zatočišče absolutistične oblasti. Kulturni prelom s takim načinom vladanja se je formalno začel z razvojem moderne države. V kontinentalnem pravnem in moralnem, humanističnem izročilu Evrope je moderna država rezultat razvite pravne kulture in etike, vladavine prava in kakovostnega upravnega aparata, policije in celotne javne uprave.

Paradoks tega kulturnega preobrata od absolutističnega k modernemu načinu vladanja se zrcali v sosledju zgodovinskih dejstev, po katerih je policijska država 19. stoletja vendarle prispevala določen delež h gradnji temeljev pravne države. Prusija, denimo, ki je bila s svojim absolutističnim režimom daleč od pojma svobodne demokratične ureditve, je s podrejanjem upravno-policijskega aparata nadzoru sodne oblasti prispevala k temu, kar danes razumemo kot standard pravne države.

V 20. stoletju je način vladanja z vzponom nacizma in fašizma pripeljan do absurda. Z grozodejstvi in zločini proti človečnosti so nosilci in zagovorniki teh režimov na najslabši, zverinski način pokazali, kar je o demokraciji porogljivo blebetal nacistični propagandni minister Goebbels, da tudi smrtnemu sovražniku daje na razpolago sredstva, s katerimi jo (demokracijo) lahko pokonča. Primerjave s tem temačnim obdobjem so gotovo pretirane. Toda zaradi pravnega in moralnega relativizma, ki ga iz ozadja poganja politični primitivizem, se zgodovina v najslabšem pomenu na neki način spet ponavlja.

Po drugi svetovni vojni, vse do današnjih dni se demokracija celo pod pretvezo varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin zlorablja za nedemokratične cilje. Ta nevarnost je prisotna ne glede na to, ali živimo v svobodnem ali nedemokratičnem (iliberalnem) družbenem sistemu. Zato sodnica Neža Kogovšek Šalamun v ločenem mnenju upravičeno izraža skrb, da se ustavno sodišče še ni izreklo o ustavnopravnih standardih, ki jih je treba spoštovati pri razglasitvi policijske ure.

V zvezi s člankom »Policija v teatru absurda« lahko dodam, da je policijska ura le eden od ukrepov, ki se jim oblast tudi v demokraciji ne more izogniti, kadar je uporaba teh ukrepov nujna in neizogibna, da se v izjemnih primerih zagotovi varstvo človekovih pravic in vitalnih interesov demokratičnega družbenega reda. Slovenija pri tem ni izjema. Naš problem je v tem, da ti ukrepi niso ustrezno urejeni. Zaradi tega bi veljalo opozorila Neže Kogovšek Šalamun upoštevati v skupnem okviru ugotovljenih problemov varovanja človekovih pravic in pravne varnosti, na katere je s toliko večjo težo opozorila kriza zaradi covida-19.

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ustavno sodišče je tako rekoč zasuto z zadevami, povezanimi z epidemijo. Problemi slabe zakonodaje, na katere je v odločbah samo opozorilo, v kontekstu zakonodajne politike in njene odgovornosti za kakovostne predpise presegajo pristojnosti in objektivne zmožnosti ustavnega sodišča, da o tem samo odloča. Glede tega je pri naslovnem vprašanju, »Komu zvoni policijska ura«, skupaj z ugotovitvami sodnice Neže Kogovšek Šalamun prvi na vrsti zakonodajalec.

Če se na kratko dotaknem še javnih polemik o ravnanju policije, ko se je z zbiranjem obvestil pripravljala na oceno tveganj in varovanje protesta 25. aprila, so nekatere izjave pokazale, da je podnormiranost zakonodaje o javni varnosti obenem vzrok za splošno pomanjkanje znanja o teh pomembnih vprašanjih varovanja človekovih pravic in vitalnih interesov demokratičnega družbenega reda.

Celo tisti, ki menijo, da so kot zagovorniki javnega interesa poklicani varovati človekove pravice in demokracijo, so s posplošenimi očitki, da je policija ustrahovala oziroma nesorazmerno posegala v pravico do zbiranja in združevanja, protestnike in javnost po nepotrebnem vznemirjali. Zdrava kmečka pamet pa je lepo povedala, da ni šlo za ustrahovanje, ampak za redno delo policije pri zagotavljanju javne varnosti. V danem primeru torej varnosti protestnikov in drugih udeležencev na območju, na katerem je protest potekal.

Prav zgražanja vredne so nespodobne primerjave z nekdanjo politično policijo – Udbo, pri čemer so prapore hujskaštva proti policiji vihteli nekateri vidni predstavniki političnih strank, sedanji in nekdanji visoki funkcionarji Republike Slovenije. Upravičene kritike policije nikoli niso odveč. Podpiram jih in k temu pogosto tudi prispevam. Toda kar je preveč, je preveč. Mar ste, spoštovani gospodje, javni funkcionarji in najvišji predstavniki Republike Slovenije, pozabili, kako so pripadniki te iste, Slovenske policije na oltar domovine položili svoje življenje, da lahko vi in vsi mi danes, kakorkoli, uživamo privilegij samostojne države?

Nedvomno je pluralizem z vso širino ustavne pravice svobodnega zbiranja in mirnega združevanja, vključno s protesti in svobodnim izražanjem mnenj, bistvo demokracije. Politični funkcionarji in najvišji predstavniki države bi se vendarle morali, vsaj kot zgled nam, povprečnim državljanom, vzdržati odvečnega zaostrovanja, neutemeljenih napadov na državne institucije in hujskanja enih proti drugim.

V negotovih razmerah, ko politični primitivizem čedalje bolj neti sovraštvo in ogroža javno varnost, človekove pravice in javni red, bi si morali vsi skupaj prizadevati, da na koncu ne bi odpovedal še zdrav razum. Ker noben človek ni otok, popolnoma sam zase [...] nikdar ne sprašuj (in ne podpihuj), komu zvoni, zvoni tebi.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.