Vatikan – Abu Dabi – svet

V današnjem inkluzivnem, pluralnem in odprtem svetu reči, da je bil Trump pred skoraj štirimi leti dobra izbira za prevetritev rigidne ali relativno predvidljive svetovne politike, je seveda politično nekorektno oziroma podobno temu, kot če bi imel govor na verskem shodu tradicionalistov in tam hvalil papeža Frančiška. S celo kožo sicer ne prideš ne od enih ne od drugih, ampak vredno si je upati. Za ceno mirne vesti in načelnosti, brez žalitev, se razume.

Ko sta 4. februarja lani predstavnika dveh največjih monoteističnih religij, papež Frančišek ter veliki imam kairske mošeje Al Azhar in vodja najprestižnejše istoimenske muslimanske univerze Ahmed al Tajeb v Abu Dabiju ob sklepu mednarodne konference o človeškem bratstvu, ki se je je udeležilo več kot sedemsto predstavnikov različnih religij, podpisala zdaj že svetovno znani dokument O človeškem bratstvu za sobivanje in mir v svetu, čigar prevod bo te dni izšel v slovenščini, sta si tudi onadva s tem upala poseči na področje, ki je za marsikoga nedotakljivo in naj kot tako ne bi dopuščalo nobenega dialoga – na področje muslimansko-katoliških odnosov in iskanja skupnih poti za boljši svet.

Ta znameniti dokument, imenovan tudi abudabijska izjava, ki govori o dialogu med vzhodno in zahodno civilizacijo, je bil podpisan v času, ko je bil papež Frančišek na zgodovinskem obisku v Združenih arabskih emiratih (ZAE) (Frančišek je sploh prvi papež, ki je kdaj stopil na Arabski polotok), kjer ga je sprejel prestolonaslednik šejk Mohamed bin Zajed al Nahjan, ki ga je New York Times letos razglasil za enega najvplivnejših ljudi na svetu. Poglavarja Katoliške cerkve bi v normalnih okoliščinah sicer moral sprejeti aktualni monarh in šele drugi predsednik ZAE, abudabijski emir Kalifa bin Zajed al Nahjan, polbrat prej omenjenega (njun oče, ki ga imenujejo tudi »oče naroda«, Zajed bin Sultan al Nahjan je imel namreč več žena – skladno s Koranom hkrati največ štiri – in okoli dva ducata otrok), a ta je od infarkta leta 2014 le redko opravljal uradne dolžnosti, zdaj pa se v javnosti ne pojavlja več. Prestolonaslednik šejk Mohamed je torej de facto vodja monarhije. Papežev obisk v Perzijskem zalivu je bil hkrati tudi simboličen v več pogledih. Morda še najbolj v tem, da je do njega prišlo natanko po osemsto letih, odkar je nekega drugega Frančiška, svetega ubožca iz Assisija, med divjanjem pete križarske vojne leta 1219 v Egiptu sprejel sultan Malik al Kamil. Že samo iz te časovne dimenzije moremo sklepati, da je nastalo veliko sprememb ne samo v verskem, ampak tudi v političnem smislu.

Dokument O človeškem bratstvu za sobivanje in mir v svetu je sad številnih razprav in srečanj med katoliško in muslimansko stranjo na visoki ravni, prinaša pa sporočilo miru, upanja in bratskega sobivanja. Kot odziv na vojne, spopade in zločine, do katerih še vedno prihaja pod poveljstvom črnih zastav in »v imenu Boga«, sta podpisnika dokumenta v svet poslala jasno sporočilo, da gre pri teh dejanjih za zlorabo verskih čustev ljudi in da nimajo nobene zveze z resničnostjo vere. Zato sta pozvala vse, da nehajo izkoriščati vero za netenje sovraštva, ekstremizma in slepega fanatizma ter uporabljati božje ime za opravičevanje zlih dejanj. Verski ekstremizem in nacionalizem sta poimenovala kot »znamenja tretje svetovne vojne, ki se odvija po kosih«.



Abudabijska izjava kaže na to, da se je proti zlu mogoče boriti skupaj in ga izkoreninjati v samem temelju. Bratstvo in sobivanje bosta najbolj mogoča takrat, ko se bomo med seboj poznali ali pa se vsaj trudili, da bi se spoznali, ko med nami ne bo strahu in predsodkov. Zato tudi povabilo vzgojno-izobraževalnim ustanovam, da se s tem dokumentom seznanijo in ga na primeren način proučujejo. Evropa postaja namreč kulturno in versko drugačna, kot je bila nekoč, mi pa na spremembe, ki so neizogibne, kakor da nismo pripravljeni. Ne vem, ali na kateri od slovenskih pravnih fakultet študente sistematično poučujejo ali pa seznanjajo s pravnimi sistemi verskih skupnosti, ki so, ponekod bolj, drugje manj, kar del državne zakonodaje, vem pa, da je kanonsko pravo od lani spet redni predmet na zagrebški pravni fakulteti. Tudi sodišče Evropske unije v Luksemburgu se je s primeri v zvezi s kanonskim in šeriatskim pravom že srečalo.

Papež in veliki imam pravita, da so različnost v religijah, spolu, rasah in jezikih mojstrska božja volja, s katero je Bog ustvaril človeška bitja, in da je božja modrost tista, iz katere izhaja pravica do svobode veroizpovedi in svoboda do tega, da smo drugačni. Zaradi teh besed je bil Frančišek deležen kritik predvsem nekaterih konservativnejših krogov iz lastnih vrst, med njimi tudi nekdanjega nuncija v ZDA, nadškofa Viganoja, ki so ga po dolgem času, odkar se je umaknil iz javnosti, opazili oziroma se je dal opaziti, ko se je pred kratkim v tihi molitvi pridružil vernikom pred münchensko katedralo, ki so tako želeli opozoriti na to, da tako imenovana sinodalna pot oziroma razmišljanje o prihodnosti nemške Cerkve glede celibata in ženskih posvečenj, morda ni najbolj prava. Kritiki so papežu sporočali, da z izjavami v abudabijskem dokumentu odpira vrata sinkretizmu in da je to napad na krščansko doktrino, a kritike, če so resne, so tudi dopuščene, sicer potihnejo in se umaknejo razumu.

Vzhod in Zahod, kristjani in muslimani – bratje in sestre med seboj in z drugimi. Preden je papež Frančišek lani obiskal ZAE, kjer več kot 70 odstotkov prebivalstva predstavljajo migranti (od tega je deset odstotkov katoličanov), je bil v Vatikanu že leta 2016 na obisku abudabijski prestolonaslednik šejk Mohamed, ki je papeža tudi povabil v svojo deželo in mu v dar poklonil knjigo s fotografijami o arheoloških izkopaninah na otoku Sir Bani Jas, ki so potrdile, da sta na tem kraju v pred-muslimanski dobi stala krščanski samostan in cerkev. Nekdo si lahko misli, da je bilo takšno darilo politično oziroma pragmatično, a je vendar treba priznati tudi, da ima značaj odprtosti in želje po dialogu.

Sadovi abudabijske izjave so že opazni: lani je bil ustanovljen visoki odbor za uresničevanje ciljev izjave, v katerega sta bila poleg visokih predstavnikov katoliške in muslimanske strani ter ZAE pred kratkim imenovana še Bruce Lustig, nekdanji rabin judovske skupnosti v Washingtonu, in Irina Bokova, nekdanja generalna direktorica Unesca. Omenjeni odbor je generalnemu sekretarju OZN Antóniu Geterresu prenesel pobudo papeža Frančiška, da bi 4. februar razglasili za mednarodni dan bratstva, Guterres pa je že imenoval svojega posebnega svetovalca za preprečevanje genocida Adamo Dienga, da bo kot predstavnik steklene palače sodeloval z visokim odborom in sledil njegovemu delu. Edinstveno dejanje, ki izvira iz abudabijske izjave, bo tudi postavitev Abrahamove hiše na otoku Sadijat v ZAE. Na enem mestu bodo do leta 2022 namreč stale sinagoga, mošeja in cerkev, ki jih bo povezoval vrt, ob katerem bo izobraževalni center. Na natečaju za ta projekt v New Yorku, ki ga je oznanil abudabijski prestolonaslednik šejk Mohamed, je zmagal tanzanijski arhitekt David Adjaye Obe, čigar najbolj znano delo je državni muzej afroameriške zgodovine in kulture v Washingtonu.

Ob prvi obletnici abudabijske izjave, ki naključno sovpada z odprtjem muslimanskega kulturnega centra in mošeje v Ljubljani, je priložnost, da se zavemo, da je srečna prihodnost mogoča, če si bomo vsi v duhu strpnega dialoga prizadevali za mir in dobro.

***
Sebastijan Valentan, kanonski pravnik