Vprašanje o Bogu

Temeljna bivanjska vprašanja

Človek je postavljen v bivanje in prej ali slej se mu življenje ne zdi samo po sebi umevno. Začne se čuditi in spraševati, zakaj in kako, od kod vse, kar je. Ima vse skupaj kakšen vzrok, smisel – ali je vse naključje oziroma prihaja vse iz neznane teme in se v temo vrača?

Posebno močno nas izziva dejstvo lastne smrti in smrtnosti in sprašujemo se, ali je to dejstvo naša zadnja resničnost. Kot odgovor na ta in podobna vprašanja so se izoblikovala različna verstva in filozofski sistemi. Velika večina ljudi na tem planetu tako v preteklosti kot danes ob eksistencialnih vprašanjih ne ostaja v imanenci, ampak išče odgovor v presežnem.

V našem prostoru in času sobivata dva prevladujoča odgovora na ta vprašanja: teizem in ateizem. Vprašanje o bogu je temeljno bivanjsko vprašanje in odgovor nanj je takšna ali drugačna vera oziroma nazor. Ločnica med vero in nevero pa ne poteka le med ljudmi, ampak tudi skozi posameznika, ki je razpet med vero in dvomom – nevero.

Edvard Kocbek v pesmi Roki pravi: »Med svojima rokama sem živel … Vera in nevera sta bili en sam plamen.« Tako ostaja vprašanje o bogu slej ko prej bistveno eksistencialno vprašanje, ki zaznamuje tako posameznika kot družbo.
 

Dva svetova

Dušan Pirjevec, karizmatični profesor, je v svojem znamenitem eseju Bratje Karamazovi in vprašanje o bogu med drugim takole utemeljil potrebnost tega spraševanja:

»Vprašajmo se čisto preprosto: kdaj si npr. ateist lahko ali pa celo mora zastaviti vprašanje o bogu? Gotovo takrat, kadar hoče razumeti svojega bližnjega, ki je veren človek in ga ne more kar tebi nič meni nič obravnavati kot nekakšno čudno fosilijo iz kdove kakšnih časov in krajev, ampak ga mora ne le priznati, temveč dejansko in dejavno sprejeti kot sebi enakopravnega udeleženca v istem svetu. In tudi vernik mora sprejeti vprašanje o bogu, a ne morda zato, ker sam dvomi, marveč zaradi tistega svojega bližnjega, ki v boga ne verjame in ki ga celo dejavno zanikuje.

Vprašanje o bogu je tedaj možno in celo neogibno, če in kolikor hočemo drug drugega razumeti. /…/ Vprašanje o bogu se dogaja tedaj na podlagi odprtosti do in za drugega in se dogaja le, dokler samo ostaja odprto, to pomeni, da si ga ne zastavljamo v ta namen, da bi drug proti drugemu zbrali kar največ argumentov, se nato v njihovem imenu in na podlagi njihove teže najprej pošteno ozmerjali, se začeli sovražiti in se slednjič med seboj pobili. /…/ Spremenilo bi se v vprašanje moči in nemoči, tako da kar naenkrat ne bi bilo z bogom nič.«

In prav to – zmerjanje, sovraštvo in pobijanje – se je dogajalo tudi v slovenski polpretekli zgodovini, Pirjevec pa je kot aktiven revolucionar in borec proti religiji v 70. letih ob soočenju z lastno smrtnostjo to nasprotje doživljal kot bridko resnico slovenstva. Slovenci smo še danes ideološko razdeljeni, drug od drugega ločeni in zabarikadirani vsak v svojem dogmatičnem svetu.

Da sta ta dva svetova vedno bolj ločena in celo utrjena drug proti drugemu, ima največ zaslug vladajoča politika. Šolska politika ne stori skoraj nič, da bi bila šolajoča se mladina seznanjena z različnimi odgovori na temeljna bivanjska vprašanja. Religijo je z izgovorom, češ da je treba skrbeti za »avtonomijo šolskega prostora«, iz šole izgnala, in ustavno sodišče je navzočnost konfesionalne religije v šolskem prostoru prepovedalo.

V naših šolah nimamo predmeta verski pouk, kot ga imajo drugi narodi v našem kulturnem prostoru, v srednji Evropi. Posledica tega je, da ostaja velik del šolajoče se mladine brez znanja ne samo o tem, kako na vprašanje o bogu odgovarjajo, denimo, muslimani ali budisti, ampak tudi – in to je najbolj tragično – najbližji, sosedje, sošolci, sokrajani. In tisti, ki obiskujejo verski pouk v okviru verskih skupnosti, nimajo priložnosti preveriti svojega verskega prepričanja z drugače vernimi sošolci, saj je religija potisnjena v zasebnost in celo tabuizirana.

Tako ni z vprašanjem o bogu v Sloveniji bolj ali manj nič, kot bi dejal Pirjevec. Neverujoči skoraj nič ne poznajo razlogov verujočih za njihovo vero in verujoči ne razumejo, kako svet razumejo neverujoči. Neznanje oziroma nepoznavanje pa je idealen prostor za ustvarjanje predsodkov.

Tako stanje je v Sobotni prilogi 4. januarja lepo ilustriral intervju s pisateljico Cvetko Sokolov, ki je v mladinskem romanu Vsak s svojega planeta predstavila podobo gimnazijcev, ki, čeprav so sošolci, živijo vsak na svojem nazorskem planetu. Predvsem neverujoči skoraj nič ne vedo o svetu verujočih. Ker sveta verskega izkustva ne doma ne v šoli niso niti približno spoznali, imajo o njem stereotipne predstave, polne predsodkov.

Tudi v intervjuju je pisateljica spregovorila o tem in o potrebi po preseganju nazorskih plotov ter o tem, kako je tudi ona (ki izhaja iz liberalnega okolja) morala, če je hotela verodostojno predstaviti svet vernih, poiskati informacije o katoličanih in o sodobnih katoliških moralnih načelih tako rekoč ilegalno – po svojih vernih znankah. Skozi vse njeno šolanje, do doktorata, ji šolski sistem ni ponudil verodostojnih informacij o tem, kaj in kako verujejo njeni sodržavljani, kolegi, dijaki, slušatelji …
 

Vera in znanost

V isti Sobotni prilogi je dr. Blaž Mesec v članku O ateizmu in veri malo drugače: ne zmaga, ampak sobitje zapisal misli in načela, ki bi morali biti v sodobni nazorsko pluralni družbi vodilo v odnosu med ljudmi različnih nazorov. Pa niso. Vsaj v slovenski družbi ne. Mesec piše kot ateist, ki poskuša vernike razumeti. Morda je najbolj zanimivo njegovo pisanje o predsodku, da si znanost in vera nasprotujeta, ki je posebno pogost med tistimi, ki se imajo za ateiste.

Ti so vedno znova v skušnjavi, da svoj pogled na svet razglasijo za znanstven in hkrati več vreden, verujoče pa za tiste, ki še niso spoznali prave resnice in še vedno verujejo v neke mite, pri tem pa pozabljajo, da je tudi vera v znanost – vera. Josip Vidmar je šel v stereotipni predstavi o vernikih tako daleč, da je pisal o dveh vrstah ljudi: o »mislečih« in »verujočih«. Seveda je sam sebe uvrstil med »misleče«. In tudi sodobni ateistični ideologi poskušajo s stališča znanosti dokazati, da je »Bog zabloda«. Mesec pa ugotavlja, da je to, »kolikor skušajo z znanostjo 'dokazati' neutemeljenost vere, zgrešeno početje«, kot je na drugi strani zgrešeno imeti svetopisemske trditve za znanstvene hipoteze.

Znanost in vera sta dva vzporedna svetova, ki se sicer lahko dopolnjujeta, nista pa si konkurenčna ali celo nasprotna. Tako si, denimo, ob vprašanju nastanka sveta znanost in vera zastavljata različna vprašanja. Znanost vedno znova postavlja vprašanje »kako«, medtem ko se vera sprašuje »kdo« ali »zakaj«. Na zadnji vprašanji znanstvenik kot znanstvenik nikoli ne more in noče odgovarjati; ne ukvarja se, denimo, z vprašanjem, ali je svet ustvaril Bog ali je nastal po spletu naključij. Zato imamo tako verne vrhunske znanstvenike kot take, ki se imajo za ateiste. »Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do sveta (druge so umetnost, filozofija, zdrava pamet),« pravi Mesec, in zato »druga druge ne moreta pobijati«.

Na strani katoliških vernikov je vprašanje odnosa med vero in znanostjo že kar nekaj časa načelno rešeno. Vsekakor že od drugega vatikanskega koncila, ki je uveljavil »avtonomijo svetnih stvarnosti« – torej tudi znanosti. In večina katoliških vernikov, ki so šli skozi veroučno šolo, prav lahko razume, da med vero in znanostjo ni nobenega nasprotja. Prav tako mislim, da bi v slovenskem prostoru težko našli kreacionista. Torej vernika, ki ne bi razumel, da je na primer svetopisemska zgodba o stvarjenju sveta mit, ki odgovarja na temeljni verski in filozofski vprašanji »zakaj« in »kdo«, in ne pripoved o tem, kako je nastal svet.
 

Pomanjkanje verske izobrazbe

Zakaj je v Sloveniji tako pogost negativen odnos do vere in Cerkve, do vernikov in posebno do duhovščine? In zakaj se v našem prostoru vedno znova pojavljajo pavšalne trditve o neznanstvenosti vere, o »mislečih« in »verujočih«? Zakaj toliko ljudi komaj kaj ve o krščanstvu in o tem, kaj kristjani resnično verujemo?

Gotovo igra pri tem pomembno vlogo naša nesrečna preteklost – boj naših prednikov za »pravo vero« – od Valjhuna prek Trubarja do Kardelja. A take boje in (tridesetletne) vojne so poznali tudi drugi evropski narodi. Vendar so jih prerasli in kot modus vivendi sprejeli sožitje različno verujočih. Še pomembnejšo vlogo pa ima pri tem verska (ne)izobrazba. V sosednjih državah razumejo religijo kot bistveno sestavino svoje kulture in ji namenijo pomembno pozornost tudi v šolskih programih. In to ne samo kot del snovi pri humanističnih predmetih, ampak tudi kot poseben predmet.

Slovenija pa je ena redkih držav, ki v šoli nimajo verskega pouka. Tako ima veliko slovenskih ljudi stereotipno predstavo, da sta si vera in šola nekompatibilni in da sta si znanost in vera v nasprotju. V naši šoli z »bogom ni nič« oziroma so iz nje izgnana oziroma tabuizirana temeljna bivanjska vprašanja. Denimo: Ali je samo človek razumno in duhovno bitje? Je človeško življenje smiselno? Obstaja kak bog ali Bog? Lahko človek o tem, kaj je prav, sam odloča ali nad njim obstajajo neki moralni aksiomi? Je po smrti kaj ali ni nič? Kdo sem jaz, ki mislim, čutim, ljubim …?

Veliko mladih v Sloveniji danes ne pozna najosnovnejših verskih naukov, izrazov, pojmov. Nekateri še nikoli niso bili udeleženi pri kakem verskem obredu, mnogi še nikoli niso prestopili praga cerkve. Ob pomanjkanju verske izobrazbe slovenski mladi človek, učenec, dijak ali študent nima potrebnih referenc pri likovnem ali glasbenem pouku; bolj ali manj tuji so mu arhetipi evropske literature, ki so vezani na Biblijo in krščanstvo … Še najbolj pa je ob pomanjkanju osnovnega poznavanja »religije okolja« žgoče vprašanje, kako dojema svoje verne vrstnike.

Tako živimo različno verujoči sodržavljani drug mimo drugega, s kopico predsodkov, vedno bolj drug drugemu nazorski tujci, če ne celo čudaki. In nič čudnega ne bo, če se bomo ob vprašanju o B(b)ogu nekoč spet »najprej pošteno ozmerjali, se začeli sovražiti in se slednjič med seboj pobili«.

---------------------------------------------------------------------
Jože Kurinčič upokojeni prof. slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji Ljubljana