V kolumni preberite: 

Zadnjič so se na družbenih omrežjih spet skregali, prominentnemu angleškemu kritiku je nekdo poočital – in takoj so mu mnogi prikimali –, »da bi kot kritik moral biti sposoben napovedati, v čem bo gledalec užival«. In nadaljeval, »namesto tega je kritik bolj osredotočen na to, da nam razlaga, v čem on misli, da bi gledalec moral uživati«.

Pustimo ob strani fundamentalni nesporazum v zvezi s tem, kaj naj bi umetnostna kritika pomenila ali prinašala; (pre)mnogi jo še vedno dojemajo kot vrednostni sistem oziroma napotek, »razpredelnico vrednosti«, ki naj bi bralcu/bralki služila predvsem kot vodilo, »ali naj si to stvar pogleda/prebere/preposluša«. Kritika kot smerokaz? Poznamo spletne kritiške agregate, ki celo preštevajo točke ter jih po metričnem sistemu popredalčkajo in »smiselno« umestijo v »širši kontekst«, da bi ljudem dali »jasne napotke«, kaj je dobro in kaj ni. Verjetno ste opazili pretirano uporabo navednic v vlogi diskreditacije; v tej kolumni so uporabljene izrazito zlonamerno, cinično, sramotilno – kot je bil zlonamerno, cinično in sramotilno uporabljen izraz »kritik«, namenjen stanovskemu kolegu. »Debata« se je hitro razživela in skoraj doživela ad hominem konture, vrelišče pa dosegla z naslednjo trditvijo: »To je problem, s katerim se bo morala umetnostna kritika spopasti; če ti je vseeno za gledalca (bralca/poslušalca …), kar drži v tvojem primeru, ima tvoj poklic določen rok uporabe.«