Trumpov obrat ni brez zgodovinskih vzporednic

V pričakovanju Putinovega telefonskega soglasja k tridesetdnevni prekinitvi ognja in začetku pogajanj je Tomaž Mastnak v Delu objavil besedilo podpore Vladimirju Putinu in Donaldu Trumpu. Ni edini in ni jih malo, ki vidijo v zgodovinskem obratu ZDA k Rusiji veliko priložnost za mir. Spomenka in Tine Hribar verjetno podpišeta vsako Mastnakovo besedo, čeprav ti ljudje nikoli niso bili somišljeniki. Nove koalicije med ljudmi, ki so se dolga leta, celo desetletja dobesedno črtili, so res nekaj najbolj fascinantnega, kar je storil Trump. Danilo Türk, znanilec ukrajinskega poraza, in doslej molčeči Milan Kučan sta tudi del te nove nenavadne druščine podpornikov epohalnega partnerstva Rusije in ZDA in – zatona Evrope!

Rekviem Evropi

Kar me pri njih najbolj preseneča, je odsotnost zgodovinske refleksije. Kot da ne obstaja cela zgodovina ruskih napadov, intervencij, posegov, vojn, ki so jih začeli, recimo, vse od leta 1919 do danes. Mastnak izrecno zapiše, da je vojna v Ukrajini »proxy vojna«. In to utemelji s tem, češ, zdaj so to rekli tudi Američani. Norčuje se iz trditev o »z ničimer izzvani agresiji Rusije«, in jo s tem v resnici opravičuje. A tega ne pojasni. Namesto tega rožlja z novim oboroževanjem Evrope, ki je sicer res zaskrbljujoče. Tudi ne utemelji svoje smele trditve, da Rusija ne ogroža nikogar, kar je razlog za oboroževanje, temveč obratno, Zahod ogroža Rusijo, pravi. Teden dni pred telefonskim pogovorom Kremlja in Bele hiše je lepo povzel ključne pogoje za premirje.

Ena najbolj neverjetnih Mastnakovih izjav je, da v Rusijo evropski politiki projicirajo lastne slabosti. Ko očita Evropejcem, da ne vidijo posnetkov, ko Ukrajinci lovijo moške nabornike po ulicah Kijeva, bi morda lahko komentiral »padanja« iz ruskih stolpnic, zastrupljanja opozicije po evropskih metropolah, krajo ukrajinskih otrok, zapiranja opozicije, dekliških rock skupin … A ne, Rusi hočejo le mir pred Evropo, pravi Mastnak.

Igor Bavčar. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V resnici ta polemika ne more ostati na ravni, ki jo je izbral Mastnak, ker nikamor ne vodi. Očitati, da evropske elite vodijo v vojno, v resnici pa ta vojna že divja na robu Evrope in niso je začeli Evropejci, je res blaznost. In tu Mastnak obrne svoj appeasement na glavo. On v resnici ni proti vojni in tudi ne proti oboroževanju. On vojno podpira, podpira rusko vojno proti Ukrajini. On je proti oboroževanju Ukrajine in Evrope, je pa za oboroževanje Rusije in seveda za oboroženo Ameriko in najbrž za Kitajsko, ki se pospešeno oborožuje. Sklicujoč se na veliko večino javnosti, ki je proti vojni v Ukrajini (kakšno licemerje, kdo pa je za vojno in kako biti zanjo ali proti njej, ko ti je nekega jutra vsiljena skozi ruske Z kolone), propagira propad Evrope in poraz Ukrajine. Se je Mastnak prenaglil kot Danilo Türk, ki kar ponavlja, da je Ukrajina vojno izgubila?

Danilo Türk: Nekdo mora povedati, da je Ukrajina doživela poraz

Zanimivo je, da se tako kot Türk tudi Mastnak oglasi s svojim člankom, ko ZDA obrnejo ploščo, prekinejo vojaško in obveščevalno pomoč Ukrajini, in se naenkrat zazdi, da bodo žrtvovale Ukrajino Rusiji. Tako njuno ravnanje postaja vzorec, ki ga tokrat ponavljata že drugič. Mastnak je natančno tako ravnal že 21. maja 1991, potem ko je Zahod jasno sporočil Sloveniji, da ne bo dobila mednarodnega priznanja. Mastnak tedaj v Mladini objavi članek »Nehajmo že enkrat s slovensko samostojnostjo! Končajmo s to zablodo, dokler ne bo povsem prepozno!« In tako kot Rusiji danes takrat nameni svoje besede podpori Jugoslavije. In zanimivo, tokrat si za izhodišče vzame Ruplov članek v Delu, leta 1991 pa njegov intervju za časopis European. Tak motiv je vodil tudi Türka, da je leta 1989 v reviji Sodobnost zapisal svoje zadržke ob slovenskem zapuščanju Jugoslavije. Pustimo ob strani, da oba uživata vse dobrobiti slovenske države; eden je bil raziskovalec na ZRC SAZU, drugi pa celo predsednik Republike Slovenije.

ZDA so v polpretekli zgodovini večkrat ravnale v korist Rusije oz. Sovjetske zveze. Sedanji Trumpov »obrat« ni brez zgodovinskih vzporednic. Roosevelt je skupaj s Churchillom prepustil Poljsko Stalinu že leta 1943 v Teheranu. Balti, Poljaki, Čehi, Slovaki, Madžari ... se zato danes dobro spominjajo, kako so jih Britanci in Američani prepustili Stalinu. Desetletja ruske oblasti do konca hladne vojne so pustila še žive spomine na Putinova dresdenska leta in svojevrstna blaznost je zato tudi trditev, da Rusija nikogar ne ogroža – potem ko je leta 1945 za nekaj desetletij vladala tem narodom in državam in po razpadu Sovjetske zveze napadala svoje bivše sodržavljane v Gruziji in na Krimu. Korespondenca med poveljnikom zavezniških sil Eisenhowerjem in Churchillom pove, da bi ameriške in britanske enote, predvsem feldmaršal Montgomery, maja 1945 do Berlina prišle pred Sovjeti. A Eisenhower tega ni dovolil. V bitki za Berlin je padlo 340.000 Sovjetov, v celotni 2. svetovni vojni pa je na vseh bojiščih sveta padlo 250.000 Američanov. Ike je svoje odločitve opravičil s tem, da je varoval ameriška življenja. Res je, da bi se Nemci najbrž predali zaveznikom prej, podobno kot se je celotna nemška armada v Italiji predala zaveznikom deset dni pred koncem vojne. A Eisenhower, Roosevelt in Truman so pred Brandenburškimi vrati raje pustili umirati Sovjete. Roosevelt je raje vojaško opremljal Rdečo armado prek Severnega morja, kar zgodovinar Stephen Kotkin danes komentira s stavkom, da so Američani dali orožje in opremo, Sovjeti pa 27 milijonov življenj. Mar ne ravna danes enako Donald Trump, ko pravi, da Američani ne bodo umirali na račun drugih? V resnici gre še dlje; z umikanjem iz Nata zmanjšuje stroške za vojaško opremo in vso varnost s svojih pleč vali na Evropo. Ne pazi le na življenja, temveč tudi na dolarje.

Ključno vprašanje je, ali so ob odsotnosti ZDA evropske države resnično sposobne vzpostaviti funkcionalne oborožene sile z enotnim poveljniškim sistemom, logistiko, obveščevalno komponento, oborožitvijo, moštvom itd., ki bo učinkovito in na ravni, ki jo je doslej in jo še zdaj zagotavlja samo ameriška vojska. Donald Tusk sicer misli, da je 500 milijonov Evropejcev dovolj močnih v primerjavi s 300 milijoni Američanov in 140 milijoni Rusov. Ni. Evropa se, recimo, že dvajset let trudi, da bi izdelala lastno transportno letalo, ki je za logistiko evropske armade ključno. Pa nič. Tusk ravna na moč podobno kot poljski zunanji minister polkovnik Jozef Beck, ki je leta 1939 podcenjeval nemško vojsko, ki je grozila z napadom, a se je zdela šibkejša. Beckovi nastopi pred poslanci sejma, pa interna komunikacija s poljskim veleposlanikom Lipskim pove, da so bili Poljaki prepričani, da bodo Nemčijo premagali. Beck je zavrnil Hitlerjeve ultimate in pozive k pogajanjem z besedami, češ, če že bo vojna, naj bo zdaj, ko imamo Angleže za zaveznike ... Še za časa predsednika Pilsudskega in pozneje so Poljaki sredi tridesetih let prejšnjega stoletja dvakrat nameravali napasti Nemčijo. Od tega so jih odvrnili Britanci in Francozi.

Oboroževanje lahko razumemo kot sredstvo odvračanja, a brez ljudi tudi to ni učinkovito. Problem bo z vojaki. Kdo je voljan v vojsko ob evropskem načinu življenja? Srbija, ki je z nekih drugih zemljepisnih širin in dolžin, je med balkanskimi spopadi doživela eksodus približno 400.000 mladih ljudi. Si predstavljate Grke, Bolgare, Špance, Portugalce, Italijane, Slovence v skupnih evropskih enotah na bojišču – z Rusi na drugi strani? Ob letalskih napadih na Srbijo sredi devetdesetih let so analize Natovega letalstva, ki je delovalo iz Aviana, ugotavljale, da so bili najbolj učinkoviti Američani, nato Nizozemci in potem zelo dolgo za njimi vsi ostali. Italijanski piloti so obračali že daleč pred srbskimi cilji in večinoma odvrgli bombe šele na povratku nad Jadranskim morjem, ker z njimi niso smeli pristajati.

Türk oznanja, da je Ukrajina vojno izgubila. FOTO: Roman Pilipey/AFP

Vse vojne v Evropi so doslej potekale med evropskimi državami in ob različnih zavezništvih enih proti drugim. V obeh svetovnih vojnah so Američani vstopili v vojno šele po dveh letih, obakrat sprovocirani in ob izjemno močnem nasprotovanju javnosti za vstop v vojno in tradicionalni politiki izolacionizma. V prvo so ZDA vstopile zaradi potopitve ladje Lusitania in slovitega mehiškega telegrama, v drugi pa je ZDA napovedal vojno Hitler, opogumljen z japonskim napadom na Pearl Harbor. Napačno je sklepal, da bo Japonska zato napovedala vojno Sovjetski zvezi in mu zaščitila hrbet. A ni. Rusi so zato vrsto divizij iz Mandžurije lahko prestavili v obrambo Moskve. In tudi zato je Stalin napovedal vojno Japonski šele po Hirošimi. Zgodovinsko gledano ZDA nikoli niso bile prvenstveno zainteresirane za Evropo.

Ob vsem povedanem je tu še vloga Nemčije, najmočnejše evropske države s primerljivo najbolj šibko vojsko in z vrsto političnih in psiholoških zadržkov glede krepitve Bundeswehra. Zadržki ne obstajajo samo doma, temveč tudi pri vseh evropskih državah, ki jih je Nemčija napadla v preteklosti. S tako njeno vlogo so imele najmanj problemov prav ZDA. Že leta 1950, ob korejski vojni, so hotele nemško vojsko oborožiti z atomskim orožjem. Predstavljate si lahko francosko in britansko nasprotovanje, čeprav je prav Churchill s svojim načrtom Unthinkable želel oborožiti nemško vojsko že leta 1945. Zoper koga? Zoper Ruse v centralni Evropi. Danes smo spet tu.

Veliko je zgodovinskih zamer, ki se bodo ob vzpostavljanju novega zaupanja med evropskimi državami gotovo pojavile in se že pojavljajo. In veliko je predsodkov in zavajanj. Nekdanja slovenska predsednika Kučan in Türk sta v zvezi s tem posebej zgovorna. Vesta, da je Ukrajina podpisala varnostne sporazume z EU in devetnajstimi državami, tudi s Slovenijo, ki Ukrajini zagotavljajo vojaško pomoč, celo asistenco za vstopanje v Nato, pa procesiranje vojnih zločinov nad ukrajinsko državo in njenim prebivalstvom. A to zanju nič več ne pomeni. Zdaj Türk oznanja, da je Ukrajina vojno izgubila, Kučan pa v isti sapi, da to ne pomeni, da je Rusija zmagala in da se v tej vojni ne da zmagati.

Enajstega februarja 2025 Natalya Bugoyeva v publikaciji Institute for Study of War zapiše, da bi se ZDA morale zavedati, da bo »Putin skušal prepričati ameriške voditelje, da v tej vojni ni mogoče zmagati in da je zato nadaljnja pomoč ZDA Ukrajini preveč tvegana«. Obenem Bugoyeva zavrne tudi tezo o sposobnosti Organizacije za varnost in sodelovanje (Ovse), ki naj bi bila okvir nove mirovne pobude, ker je v njej Rusija premočna. Dva meseca za njo pa Putinovo tezo, da v tej vojni ni mogoče zmagati in da naj bo Ovse platforma za mir, v Delu ponovita – naša predsednika! No, Türk vztraja pri tem, da je Ukrajina vojno izgubila, ostane ji samo, da sprejme diktat. Čigav? Kot nekakšen sodobni francoski premier Édouard Daladier (ki je po Hitlerjevi aneksiji Češke leta 1938 in po tem, ko je podpisal münchenski sporazum z njim, Chamberlainom in Mussolinijem, izjavil, da je Češkoslovaška umetna država, za katero se francoski vojaki ne bodo borili) Türk s tezo o porazu vodi natančno v isto smer, k aneksiji okupiranih ozemelj Ukrajine in potem še dlje.

Milanu Kučanu gre sicer pritrditi, »da naša obrambna moč med osamosvajanjem ni bila v večji ognjeni moči artilerije in oklepnikov, ampak v odločni volji ljudi in usposobljenosti teritorialne obrambe, usposobljenosti policije, podpori, ki jo je prebivalstvo stoodstotno zagotavljalo. In to je dalo rezultat.« Kučanov »rezultat« je bila zmaga v desetdnevni vojni. Pogajanja o miru so sledila naši zmagi in porazu ter potem odhodu JLA iz Slovenje, kar je izpogajal Janez Drnovšek – in v kar so takrat verjeli le redki. Mit o nepremagljivosti JLA je bil resna ovira za naše obrambne priprave. Danes mnogi trdijo enako o ruski vojski, ki pa, resnici na ljubo, kot pravi Bugoyeva, svojih vojaških ciljev ni dosegla, in trditev o tem, da je Ukrajina vojno izgubila, ne drži. Zaradi očitne zadrege zdaj beremo, da tudi Rusija ni zmagala.

Bugoyeva v omenjeni študiji dokaže tudi, da je Rusija vse od budimpeštanskega sporazuma, sporazuma Minsk II 2015, po okupaciji Krima vsak dogovor o miru spretno izkoristila le za pripravo na naslednjo agresijo.

Vojna je grozna stvar, vse je treba storiti, da se neha, in vse, da se ne ponovi.

***

Igor Bavčar, nekdanji politik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.