Trajnostna gradnja in ekodonacije za poplavljence

Vladi RS predlagam, da pripravi interventni zakon, na podlagi katerega bi bila omogočena hitra in trajnostna rešitev problema poplavljenih poslovnih prostorov podjetij, stanovanj in družinskih hiš. Del podjetij in družin poplavljencev se bo verjetno odločilo, da ostanejo na sedanjih lokacijah, en del pa bi se odločil za preselitev na novo varno lokacijo.

Družine in podjetja, ki so doživeli poplave, so finančno tako prizadeta, da jim je treba zagotoviti tolikšno pomoč, da se bo proizvodnja lahko začela na sedanjih in tudi na novih lokacijah vsaj v roku šest do osem mesecev. Družine pa naj bi se vselile v trajnostna nova bivališča najmanj v roku 12 mesecev. Hitra gradnja je mogoča, če bodo pri tem sodelovala vsa podjetja, ki gradijo lesene zgradbe po merilih kakovostne trajnostne gradnje.

Podjetja in družine naj ne bi do vselitve v nove prostore imeli stroškov s postavitvijo novih zgradb ali obnovo sedanjih.

Samopreskrba

Trajnostno zgrajene hiše so zgrajene iz lesa in z naravnimi izolacijami lesa, celuloze, konoplje, slame ... in zagotavljajo potresno, protipoplavno, protitajfunsko, protipožarno varnost. Omogočena je sampreskrba zgradb z vso potrebno električno energijo za potrebe hiše in osebnih električnih vozil. Za celotna naselja bi zgradili eno sončno elektrarno z eno veliko baterijo. Za vsakega člana družine se na lastnem vrtu na leto pridela vsaj 50 kilogramov krompirja, deset kilogramov zrnja stročnic, 150 kilogramov zelenjave in 100 kilogramov sadja. Rastlinje je učinkovito zaščiteno predvsem proti pozebi, toči, prehudi vročini, suši, dežju v času cvetenja sadnega drevja ... Stanovanjska zadruga organizira skupni nakup pohištva, bele tehnike, vrtne opreme, električnih vozil ter dobavo ekomesa, žitaric in druge hrane pri lokalnih kmetovalcih. Življenjski stroški družine se znižajo ob uporabi enega električnega vozila za najmanj 30 odstotkov. Idejne zasnove trajnostne gradnje smo razvili v razvojni zadrugi Suligreen z.o.o.

Dr. Gojko Stanič. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Ena trajnostna družinska hiša, ki ima neto 84 kvadratnih metrov površine, stane po sedanjih cenah okoli 277.000 evrov. Hišna konstrukcija s stavbnim pohištvom in podi stane okoli 127.000 evrov, projektiranje inženiring in stroški dovoljenj stanejo okoli 27.000 evrov, temelji z vsemi komunalnimi priključki, ureditev zunanjosti, 15 kvadratnih metrov velik zadrževalnik deževnice, sončna elektrarna in baterija, shranjevalnik sanitarne vodo, naprave za rekuperacijo zraka, ogrevanje in hlajenje stanejo 98.000 evrov. Gradbena parcela na podeželju 400 kvadratnih metrov stane 20.000 evrov in komunalni prispevek najmanj 5000 evrov. Če bi se gradilo vsaj tisoč hiš, bi izvajalci lahko ponudili najmanj 12-odstotni popust oziroma 33.240 evrov popusta. Če bi lokalne skupnosti in država pokrile stroške komunalno opremljenih parcel in bi poplavljence oprostili plačila komunalnega prispevka, bi se cena znižala še za 25.000 evrov. S temi popusti bi trisobna trajnostna hiša stala 218.760 evrov. Če bi se obračunalo odstotek DDV oziroma 2630 evrov, bi to ceno dvignilo na 220.947 evrov. Če bi Eko sklad prispeval 1000 evrov na vsak kvadratni meter trajnostne lesene zgradbe, bi se cena znižala za 84.000 evrov na 136.947 evrov. Za vsako trisobno hišo bi morala stanovanjska zadruga pridobiti solidarnostna posojila v vrednosti 136.947 evrov za eno hišo. Člani zadruge bi se vselili v nove hiše in jim ne bi bilo potrebno pred vselitvijo plačati vrednosti hiše. Vselili bi se kot dolgoročni najemniki, ki bi mesečno plačevali za izplačevanje 3,5 odstotka obresti na solidarnostna posojila in za stroške poslovanja internega trga s posojili 513 evrov, za stroške nakupa, vzdrževanja in obnove opreme 93 evrov in za stroške upravljanja zadruge 74 evrov. S 93 evri najemnine na mesec bi zadruga po znižani ceni in v skladu z individualnimi željami članov nakupila pohištvo, belo tehniko, vrtno opremo, električne avtomobile in kolesa in organizirala posojanje električnih vozil in druge opreme. Mesečna najemnina bi znašala okoli 680 evrov. Mesečni prihranek zaradi energetske in prehranske samooskrbe bi znašal okoli 666 evrov. Realni mesečni strošek za družino, ki uporablja en cenejši električni avtomobil, bi znašal okoli 14 evrov. Zadružna pravila bi omogočila najemnikom, da hiše lahko odkupijo tako, da zadrugi plačajo glavnico posojil in tako razbremenijo zadrugo obveznosti posojilojemalca. Parcelacija naj bo izvedena tako, da se vsakdo, ki zgradbo odkupi, vpiše kot lastnik v zemljiško knjigo.

Družine ali podjetja, ki bi se odločili za trajnostno novogradnjo, naj sedanja bivališča usposobijo za začasna bivališča, namenjena turistom, delavcem, ki se bodo priselili v Slovenijo, ker jih gospodarstvo potrebuje 70.000, in za podnebne begunce. Zadruga bo lahko ustvarila prihodke s prodajo viškov elektrike javnemu omrežju v večernih urah in z drugimi dejavnostmi.

Brez zavlačevanja postopkov

Interventni zakon naj predvidi, da se v vsaki regiji, v kateri deluje regionalna razvojna agencija, prizadeti poplavljenci, ki bi gradili nova naselja, in tisti, ki bi le obnavljali zgradbe, takoj organizirajo v pokrajinsko stanovanjsko poslovno zadrugo. Taka zadruga bi državi in lokalnim skupnostim predlagala ustrezne ukrepe. Člani bi skupaj z občinami zelo hitro poiskali nove primerne lokacije za nova trajnostna poslovno stanovanjska naselja. Za novogradnje novih trajnostnih naselij so primerne lokacije velikosti vsaj pet hektarov, so osončene, jim ne grozijo zemeljski plazovi, kmetijska zemljišča z bonitetno vrednostjo pod 50 točk ali gozdna zemljišča.

Prav tako naj Vlada RS dobi pooblastilo, da na predlog ministrstva za okolje in prostor sprejme odlok o Občinskem prostorskem načrtu (OPN) za vsa nova trajnostna naselja v državi s tako vsebino, da bo mogoče izdati lokacijske informacije za vsa vprašanja, ki jih je treba urediti za pridobitev gradbenega dovoljenja. Postopki sprejemanja OPN naj se zaključijo v roku dveh mesecev. Zakon naj opusti izdelavo OPPN.

Zakon naj predvidi, da lokalne skupnosti in država lahko brezplačno podarijo pokrajinskim stanovanjsko poslovnim zadrugam svoje gradbene zazidljive parcele, na katerih bodo gradili nove zgradbe za poplavljence.

Zakon naj zaradi izrednih razmer onemogoči vodenje pravnih postopkov, ki bi zavlačevali gradnjo ali obnovo zgradb poplavljencev. Določi naj, da morajo mnenjedajalci podati mnenja v 14 dneh in da se izdajo gradbena dovoljenja v roku 30 dni.

Iz nepovratnih sredstev EU naj se vsakemu poplavljencu za trajnostne zgradbe preko Eko sklada dodeli 1.000 evrov donacije na vsak kvadratni meter uporabne površine. Eko sklad naj sredstva nakazuje stanovanjski zadrugi sproti na podlagi izstavljenih računov izvajalcev in dokazil o opravljenih delih. Za postavitev 2.000 novih trajnostnih trisobnih hiš bi se potrebovalo okoli 168 milijonov evrov donacij Eko sklada, za zgraditev 100.000 m² površin poslovnih prostorov pa 100 milijonov evrov donacij podjetjem. Za obnovo poškodovanih zgradb naj se pod pogojem, da se spremenijo v trajnostna poplavno varna bivališča, nudi prav tako primerno donacijo Eko sklada.

Cepljenje atomov in lovljenje vetra in sonca

DDV za novogradnje in za obnovo zgradb naj se zniža na odstotek.

Država, lokalne skupnosti in pokrajinske stanovanjske zadruge in druge pravne osebe za naročila, povezana z reševanjem problema poplavljencev, niso zavezanci po zakonu o javnem naročanju.

Fizične in pravne osebe bi vilo treba pozvati, da pokrajinskim stanovanjskim zadrugam ponudijo solidarnostna posojila z letnimi obrestmi 3,5 odstotka za obdobje 30 let, z možnostjo, da se rok vrnitve glavnice podaljša, in s pravico zadrug, da glavnice posojil predčasno vrnejo posojilodajalcem. Povabili bi osebe, ki varčujejo v bankah, da del svojih depozitov dvignejo in vložijo v pošteno obrestovana in varna posojila. Za zgraditev 2000 trisobnih trajnostnih hiš bi potrebovali okoli 274 milijonov evrov posojil in za 100.000 kvadratnih metrov poslovnih površin 163 milijonov evrov. Za opremljanje 2000 hiš s pohištvom, belo tehniko, električnimi vozili, vrtno opremo bi se potrebovalo okoli 50 milijonov posojil. Težko je oceniti velikost sredstev, potrebnih za obnovo obstoječih zgradb. Ker pa leži v bankah okoli 26 milijard depozitov, bi se verjetno lahko pridobili zadostna sredstva za obnovo. Zakon naj zaveže zadruge, da organizirajo interni trg z glavnicami posojil tako, da lahko posojilodajalci pridejo do svoje posojene glavnice, ko sredstva potrebujejo. Država naj na podlagi določb interventnega zakona prevzame obveznost subsidiarnega dolžnika. Zakon naj zaveže zadruge k takim oblikam nadzora in poročanja, kakor to velja za družbe, ki kotirajo na borzi. Država naj ima pravico imenovati vsaj enega člana uprave zadruge in enega v nadzorni odbor zadruge ali pa celo prisilno upravo, če je zadruga vodena neodgovorno.

***

Dr. Gojko Stanič, pravnik in politolog

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.