Tehnologija ne more zamenjati učitelja

Konec marca je štiri dni v videokonferenčnem okolju potekala svetovna konferenca o izobraževanju World Eduaction Summit. Skoraj petdeset tisoč sodelujočih je lahko poslušalo več kot tristo prispevkov predavateljev in predavateljic iz 63 držav in z vseh celin. Na konferenci so bili predstavljeni rezultati najnovejših raziskav na področju izobraževanja, pripravljene so bile okrogle mize in soočenja ugotovitev ter mnenj znanstvenikov, raziskovalcev, strokovnjakov in avtorjev odmevnih prispevkov. Podobno kot na drugih področjih so največjo pozornost poželi zvezdniki, svetovna imena pedagoške stroke.

Prepričali smo se, da v duhu časa, bolj kot kadarkoli prej, ves svet podrobno analizira izobraževanje z najrazličnejših vidikov. Ugotovitve so podlaga za oblikovanje novih smernic kakovostnega izobraževanja, za uresničevanje pravice do šolanja in načrtno pridobivanje izobrazbe. Razpravljavci so bili enotni, da je pandemija bolezni, ki jo povzroča virus sars-cov-2 in zaradi katere se je ustavilo javno življenje in so bile v velikem delu sveta šole dolgo zaprte, predvsem odlična priložnost. Izjemna priložnost za opravljanje enkratnih raziskav, ki bi jih v običajnih razmerah le težko odobrila strokovna ali etična komisija, ki bi presojala znanstvenoraziskovalne projekte. Dileme ob tem se ne porajajo na področju človekovih pravic in svoboščin, temveč univerzalnosti stanja in široke palete posledic, ki smo jih po vsem svetu doživljali ob pandemiji.

Stroka je enotna v pozivu, da ob ustavitvi izobraževalnih sistemov naredimo temeljito refleksijo na ravni razreda, z učenci in učenkami, na ravni šol, z učitelji, učiteljicami in starši, ter na ravni celovite stroke in politike. Poiskati je treba odgovore, kaj je bilo dobrega/slabega v preteklosti, katere so prednosti/slabosti pouka na daljavo v našem kulturnem okolju in skupaj poiskati najboljše rešitve za prihodnost. Zavedati se je namreč treba, da ob razkritih napakah vrnitev v stare šolske klopi, v stare načine poučevanja ni več mogoče. Pred nami je lahko le posodobljena, kakovostnejša in pravičnejša šola za vse.

Številni strokovnjaki izpostavljajo, da so ob pandemiji na površje priplavale stvari, ki v izobraževanju že do zdaj niso delovale. Koronavirus je deloval kot paličica dinamita v sistemu neravnovesij in dolgo spregledanih ali zamolčanih slabosti izobraževanja. Ob merjenju BDP in merjenju dosežkov v znanju bi moralo biti odločilno merjenje zadovoljstva aktivnih državljanov in državljank. Temeljit razmislek o tem, kaj v šoli resnično šteje, bi ob mednarodno primerljivih dosežkih v znanju moral upoštevati tudi, kakšen je dejanski učinek učenja – na učenca, na okolje, na družbo v celoti. Hitro bi se pokazala ključna slovenska slabost – kakovostno učenje je vse kaj drugega kot le sledenje vsiljenemu tempu vsebin učnega načrta.

V šoli učencev ne moremo pripraviti na jutri, saj je ta preveč negotov in ne vemo, kaj jih v poklicni prihodnosti v resnici čaka. Lahko pa ustvarimo okoliščine, da se bodo otroci, mladostniki in mladi učili veščin, pomembnih za prihodnost. Za telesno in duševno zdravje, za dobro počutje, za sprejetost v družbi. Lahko jih naučimo vzljubiti učenje, razvijati socialne veščine, kreativnost in strokovnost. Če bodo obvladovali te veščine, bodo gotovo znali živeti v skupnosti. Bolj bodo samostojni, znali si bodo ustvariti poklic, zadovoljni bodo s svojim življenjem. Zato vodilni strokovnjaki s področja izobraževanja svetujejo, naj šola postane prostor certificiranja odličnosti in kompetenc, kamor bodo mladi raje prihajali, dosegali boljše znanje in dosežke. V Avstraliji, pa tudi v nekaterih evropskih državah ugotavljajo, da postajata pomembna glas posameznega učenca ter dialog učitelja z učenci – kje so v procesu učenja, kaj potrebujejo za izboljšanje.

Učitelji so pomembni bolj kot kadarkoli prej. Investicija v učitelje, profesorje ni zapravljen denar. Treba je še več vlagati v človeški kapital, povezovanje, skupnost in odnose. Investicije v tehnologijo, dobre internetne povezave in računalniško opremo so osnova, ki jo je treba nadgraditi. Tudi ob učenju in delu na daljavo je še vedno pomembna skupnost, povezovanje, odnosi z učenci in starši. Zato je hibridni model šolanja sestavljen iz petdeset odstotkov tehnologije in petdeset odstotkov drugega, kot so branje knjig, pisanje esejev, medvrstniški pogovori, raziskovanje narave, spoznavanje človeka, graditev odnosov in kakovostne komunikacije. Zato je kurikulum treba oklestiti, mu dodati več učenja zunaj, več igre in povezovanja z naravo, več učenja živeti skupaj.

Podobno kot za uresničevanje pravice do izobraževanja in zagotavljanje pogojev za pridobitev formalne izobrazbe v javnih knjižnicah uporabnikom zagotavljamo brezplačno izposojo knjig in učbenikov, je treba zagotoviti tudi brezplačen dostop do svetovnega spleta in uporabo računalnikov. Le tako bomo zmanjšali neenakosti, tudi v Sloveniji. (Na svetovani ravni še vedno dve tretjini otrok in mladih nimata dostopa do spleta ali nimata računalnika oziroma pametnega telefona.)

Tehnologija ne sme in ne more zamenjati učitelja. Lahko pa obogati njegovo delo in izboljša proces poučevanja. Tehnologija lahko olajša učenje učencu, študentu in izobraževanje učitelja, s tem, ko zagotavlja boljšo logistiko, hitrejšo povratno informacijo, učenje bolj prilagojeno tempu, načinu učenja in predznanju posameznika. V uporabi je že tehnologija, ki nam omogoča sprotno analizo učinka učenja in znanje, ki učitelju omogoča kakovostno interpretacijo, nazorno evalvacijo in posledično izboljšano ter prilagojeno načrtovanje učenja posameznika.

John Hattie napoveduje, da revolucijo v izobraževanju ponovno vodimo učitelji. Po zaslugi slednjih se je od leta 1900 do leta 2000 pismenost povečala s 14 odstotkov na 86 odstotkov celotnega svetovnega prebivalstva. Podobno se dogaja zdaj, ko so učitelji na čelu pouka na daljavo. V zahtevnih razmerah smo v kratkem času zmogli organizirati pouk, prilagoditi cilje, vsebine in metode poučevanja. Izjemne razmere so otroke, mladostnike in mlade pognale iz cone udobja. Veliko so se naučili – kolegialnosti, pomoči, uporabe tehnologije. Nenadoma so šli čez zahtevno raven učenja, naučili so se samopresoje, utrdili delovne navade, usvojili so stvari, ki niso povezane s šolo, in se začeli učiti za življenje. Stephen Heppell jih zato občudujoče imenuje celo zlata generacija!

Ljudje smo vedno vzrok ali rešitev problema. To niso ne sofisticirani programi ne zaukazani ukrepi. V prihodnje imamo zato dve poti: bodisi da najamemo boljši učiteljski kader bodisi naredimo vse, da izboljšamo sedanjega. Dileme v resnici ni. Zato je treba podpirati visoko učinkovito učenje, odlično delo, zagotoviti podporo učiteljem, opazovati delo drug drugega in se ves čas učiti in prilagajati. Učenje je treba narediti vidno za učitelje in starše. Predvsem pa je treba neomajno ceniti učitelje in učence. Prevlada naj duh razsvetljenskega zaupanja in bolj humane šole!

***
Mateja Peršolja, učiteljica matematike.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.