Stik med ljudmi

Že od spomladi se v meni vali gmota lepljivih misli, ki so šele zdaj, ob ponovnem razmahu epidemije, dobile svojo formo in zven. Do zdaj so se ob poskusih pobega vedno zalepile in obtičale nekje globoko v grlu, šokirane od poplave besed, ki se valijo iz ust različnih ljudi. Po svoji naravi sem vedno najraje komunicirala na stiku, kjer so si naša neuglašena ali nasprotujoča si mnenja podajala roke. Na stiku, ki je bil zgrajen iz obojestranskega spoštovanja integritete in svobode posameznika ter vere, da vedno obstaja več stvari, ki nas družijo, kot tistih, ki nas ločujejo. Če je spomladi ta stik še obstajal kot iluzorna senca, je zdaj v mojih očeh dokončno strmoglavil v prepad med nami, ki ga je spodjedla reka, v katero vsak dan vsak po svoje prilivamo svoj sodček jeze, razočaranja, obupa, obtoževanj, nezaupanja, netolerance. Oziroma je stik med ljudmi zadnje mesece v naši družbi postal tako kratek in naelektren, da bi ga lahko imenovali kar kratki stik (v SSKJ je kratki stik razložen kot »stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: preobremenitev je povzročila kratki stik …«). Veliko je trenutno kratkih stikov med preobremenjenimi ljudmi z različnimi potenciali. Kriza zaradi koronavirusa je globoka kriza družbe, vrednot in zaupanja. V družbi, kjer bi se ljudje podpirali in delovali na stiku, bi bila »samo« evolucijsko pričakovana epidemija, ki jo bomo skupaj premagali. Zato je nujno, da se s stikom ukvarjamo in ga poskušamo spet zgraditi.

Sama še vedno nočem stati na svojem ločenem bregu, zastopati »svoje« strani in žugati na drugo stran (pljuvati se, kot so me naučili, ne spodobi). Ljudje smo socialna bitja, ustvarjena za stik, zato verjamem, da smo ga zmožni ustvariti vedno znova, kljub prepadom med nami. Ko bomo prenehali verjeti v stik, bo z našo družbo konec.

Sem zdravnica pediatrinja. Imam doktorat in oxfordsko diplomo s področja otroških infekcij. Pravilno predvidevate, da verjamem v obstoj novega koronavirusa in si upam trditi, da razumem njegovo širjenje in vedenje do zdaj raziskane mere. Ne vem, od kod se je virus vzel in trenutno se mi to ne zdi pomembno, ker nam ga to ne bo pomagalo obvladati. Nimam vpogleda v politično ozadje obvladovanja epidemije. Verjamem, da vsak politični odločevalec ravna skladno s svojimi najvišjimi interesi, na katere pa ne more vplivati. Nič ne pomaga, če bi raje vlagala v zdravstvo, šolstvo in kulturo namesto v orožje in druge žepe in če kot našega največjega sovražnika vidim avtoritativno komunikacijo, obarvano z zamerami in jezo preteklosti, ki ne deluje na stiku, ne informira in pomirja javnosti in zaradi katere postajajo ljudje sumičavi, preplašeni in bojeviti. Ker ničesar od tega ne morem spremeniti, raje usmerjam svojo energijo in svoje moči tja, kjer lahko delujem v svojih prepričanjih.
 

S srcem in iskrenostjo

Verjamem v zaščitni pomen mask. Maske resda odvzamejo del izraznosti (in pogled na težko prigarano ortodontsko urejeno zobovje). Niso pa ovira za stik. Čas koronavirusa mi je s tega vidika podaril priložnost za eno najdragocenejših spoznanj. Pred pregledom bolnega otroka nase navlečem vso zaščitno opremo: masko, plašč, prevleko za obutev, kapo, očala, vizir, rokavice. Preverim se v ogledalu in globoko vdihnem. Vstopim in se z nasmehom za masko malo pošalim. Še en vesoljski obisk malega bolnika. Otroci, tudi najmanjši dojenčki, začudeno gledajo in se v teatru na luni začuda hitro sprostijo. Ne jokajo, se ne bojijo. Nimajo travme ali slabe izkušnje. Vzpostavimo stik. Kljub vsej opremi. Enako sem prepričana, da stik kljub maski vzpostavijo učiteljice in vzgojiteljice, ki ljubeče nastopijo do otrok. Na tem mestu je primerjava s »still face« eksperimentom, ki vznemirja starše, brezpredmetna. Ljudje bi razmere z maskami lahko vzeli kot priložnost za ozaveščanje, kako se v resnici povezujemo in kako in kaj si lahko sporočamo. Priložnost za zavedanje stika. Ne nazadnje se ob človeku, ki se nam nasmiha in nas zraven v mislih zaničuje, ne počutimo dobro. Dobro se razumem na celostni razvoj in vzgojo otrok. Mislim, da smo starši lahko brez skrbi, ali bo učiteljica s srcem in iskrenostjo za masko nagovarjala našega otroka (lahko nas skrbi, če bo našega otroka skozi steklen nasmeh nagovarjala oseba brez srca in maske). Nikakor ne trdim, da je vseeno, ali vzgojitelji, učitelji in zdravniki v interakciji z otroki nosimo masko, in da ni bolje brez nje.



Trdim samo, da je to precej, precej bolje kot popolno zaprtje šol in šola na daljavo z vsakodnevnim nekajurnim zrenjem v zaslon računalnika in popolno socialno izolacijo otrok (in odraslih). Ne poznam nobenega zdravnika, učitelja, vzgojitelja, ki bi v interakciji z otroki ali bolniki z veseljem nosil masko. Še manj druge ljudi. Zato me ne skrbi, da bi se kultura nošenja mask in fizične distance ohranila v času po epidemiji (me pa zelo skrbi, kako bo s psihološko distanco, ki jo ustvarja pomanjkanje stika). Maske ne ovirajo izmenjave zraka in so škodljive samo toliko, kot jih takšne naredimo s svojim odnosom. Otroci nimajo težav z nošenjem mask, imamo jih mi starši. Če otroci razumejo, da z masko ščitijo druge, se v svojem prispevku k družbeni odgovornosti počutijo dobro. Maska ne ukrade identitete tistim, ki razumemo, da jo nosimo, ne ker nam jo je zapovedal zdravstveno-politični odlok, ampak ker z njo ščitimo soljudi pred lastnim širjenjem potencialne okužbe. Maske so družbeni eksperiment. Ali smo zmožni delati nekaj, kar ne pomaga neposredno nam, ampak sočloveku in se zanašati na to, da smo varni samo, če bo sočlovek delal enako?


 

Številke so imena

Številke nam divje plešejo v višave in postali smo že skoraj odvisni od adrenalina, ko izvemo novo rekordno število pozitivnih testov. Ampak številke so samo številke. Njihov resnični ples poteka za zidovi bolnišnic in domov za ostarele, kamor pogled javnosti ne seže. V lovljenju sape obolelih na kisiku ali ventilatorju, na utrujenih obrazih osebja, ki dela, dokler zmore, in ne dokler mora, v težkosrčnem odklanjanju nenujnih bolnikov in odpiranju novih oddelkov za zdravljenje obolelih s koronavirusom. Desetice, stotice, celo tisočice so samo številke, ki neposredno ne bolijo in ne prepričajo o verodostojnem obstoju virusa ter pod vprašaj mnogim postavljajo ves ta cirkus za preprečevanje njegovega širjenja. Zanimivo, da hkrati ne dvomimo o obstoju svetovnega problema lahkote (večina ni videla na smrt zlakotenih ljudi) in pljuvamo čez pomanjkljiva prizadevanja za odpravo svetovne lakote in revščine. Pa da ne bo pomote, tudi jaz si srčno želim, da bi se z zadnjima problemoma ukvarjali vsaj s tako mogočnimi ukrepi kot se s pandemskim položajem. Ali se morajo številke zares spremeniti v imena naših staršev in mrtvaške vozove pred bolnišnicami, da bomo verjeli in nam ne bo vseeno?

V Afriki, v goljufivi državi, je pred petnajstimi leti pred mojim očmi divjala še ena epidemija. Za okužbo z virusom hiv ni bilo dostopnih zdravil in aids je kosil vse po vrsti: mlade ljudi, starše, ki so za sabo puščali gruče sirot. Vsak drugi dan se je z drugega konca vasi slišalo pogrebno slavje. Ljudje, ki so živeli v slamnatih kočah, zgrajenih iz blata, brez elektrike in vodovoda, si niso upali saditi dreves, samo koruzo, ker so vedeli, da bodo njeno žetev čez tri mesece verjetno dočakali, za drevesa pa – kdo ve. Otrok nismo smeli testirati na hiv, ker bi jih, pozitivne, skrbniki zavrgli. Ljudje so, kljub neizprosnemu vsakdanu, ohranili veselje in voljo do življenja. Ohranili so stik. Toliko preproste medčloveške lepote od takrat nisem več videla. V našem svetu se je zadušila pod materialnimi dobrinami in užitki.

Prav zaradi te zadnje izkušnje verjamem v stik med ljudmi. Vem, da ga zdaj potrebujemo še bolj kot sicer. Stik ni nujno dotik, zato ga, hvala bogu, tudi v teh zoprnih časih ukrepov zaradi koronavirusa lahko gradimo in negujemo. Zaprtje je ukrep v skrajni sili, ki ga nihče po lastni volji ne izbira. Ima veliko ceno: s sabo prinaša osamljenost, tesnobo, manjše možnosti zdravljenja osnovnih bolezni, gmotno nepreskrbljenost in stiske obstoja. Vendar z mojega vidika preprečuje še hujši družbeni kolaps, povezan z odpovedjo zdravstva ob prevelikem številu potreb po zdravljenju obolelih s koronavirusom. Nihče, zares nihče si ne predstavlja biti v vlogi sicer povsem zdravega in aktivnega bolnika z dihalno stisko ali zdravnika, ki mu bo zrl v oči in mu z odklonom zdravljenja odvzel možnost preživetja. Ker bo moral dati prednost mlajšemu poleg njega. Ob takšnem scenariju bi bili časopisni naslovi in očitki odločevalcem drugačni. Žal smo se znašli v položaju, ko izbiramo manjše zlo.

Zato nas prosim: ustavimo se. Nehajmo obsedeno iskati skrivnosti za dejstvi, ki jim nismo kos. Nehajmo se napajati v besedah nepreverjenih kvazistrokovnjakov s spleta, ki krizo izkoriščajo za lastno promocijo. Nehajmo govoriti o stvareh, ki niso v naši domeni. Dajmo si priložnost za stik. In za zaupanje. Za povezovanje. Da se bomo spet slišali in videli čez maske in skupaj z roko v roki pozdravili bolj prijazne dni.

***
Dr. Anja Radšel, dr. med. pediatrinja

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva.