Dan potem

Dan po volitvah se bodo ZDA znašle na ne(po)znanem političnem zemljevidu. Kdorkoli bo zmagovalec volitev bo bolj kot kdajkoli prej po njeni krvavi državljanski vojni nasledil razdeljeno, polarizirano in globalno (mednarodno) oslabljeno državo. Več znanih akademskih imen v oktobrski številki ugledne ameriške revije Foreign Affairs sporoča, da je Trumpovo predsedovanje v prvem mandatu zaznamovalo katastrofalno voditeljstvo (pandemija), zaničevanje svojih zaveznikov, občudovanje diktatorjev, nadalje, prižgalo zeleno luč oboroženemu nasilju v času volitev in načelo ugled ZDA kot zanesljive in stabilne države. V drugem mandatu bi Trump nadaljeval podobno politiko s samo še bolj nepredvidljivimi posledicami kot v prvem. Z njo bi se potrdile teze ameriškega moralnega in družbenega misleca Erica Hofferja, da v Ameriki »konča vsako gibanje v gangsterstvu, kultu ali korporaciji«. Trump(izm)u je uspelo vse troje.

Kritični interegnum

Po prepričanju (NY) Timesovega raziskovalnega novinarja Rona Suskinda je velika verjetnost, da se bo Amerika 4. novembra znašla v položaju, ko zmagovalec ne bo znan ali splošno sprejet. V tem primeru bo nastopil interegnum, za katerega je Trump veliko bolj osebnostno »usposobljen« in pripravljen kot Biden, poleg tega bo lahko prvi pri tem brez kakršnihkoli skrupulov v vlogi (še) predsednika uporabil moč in sredstva, ki mu jih omogoča njegov položaj. Ta čas ne zna v ZDA in v svetu nihče zanesljivo napovedati, kdo bo v resnici zmagovalec. Za zmago potrebuje Joe Biden po ustavni ureditvi, ki favorizira manjšino pred večino, prepričljivo zmago nad svojim nasprotnikom, ki bi bila blizu dvomestnega števila. V primeru najslabšega scenarija, če Trump ne bi priznal volilnega poraza in se hotel posloviti od Bele hiše, je več visokih vojaških častnikov iz Pentagona omenilo možnost, da bi 45. ameriškega predsednika proti njegovi volji iz nje pospremila vojska. Kaj bi to pomenilo za ameriško demokracijo, pa je seveda druga zgodba.



V času interegnuma je vse mogoče, kot je odkrito dejal Trump, ki je vnaprej napovedal, da ne misli priznati morebitnega poraza in je ob vsaki javnomnenjski raziskavi, ki je kazala na njegov poraz, samo še bolj razširjal dvome o nelegitimnosti volitev. Ob tem svoje podpornike nagovarja, naj se pripravijo (?) na »državni udar« (ang. coup), ki da ga načrtujejo demokrati. Prvi kritični trenutek utegne nastopiti med zaprtjem volišč in preštevanjem tudi po pošti oddanih glasov, ko bi se začasno vodstvo Trumpa začelo nagibati v prid Bidnu, prvi pa bi se predčasno razglasil za zmagovalca in pozval ameriške »patriote«, da vzamejo zakon v svoje roke. Demokrati na čelu z Bidnom bi temu odločno nasprotovali in pri tem se mnogi bojijo, da bi to vodilo v kaos in nasilje, lahko pa tudi v samo državljansko vojno, v neizogibnost katere verjame najmanj ena tretjina Američanov. Po zadnjih nemirih in opozorilih Trumpa ter njegovih podpornikov, da bodo volitve ukradene in da bo njegov protikandidat spremenil ZDA v »socialistično policijsko državo, ki bo preganjala kristjane«, državljani, ki imajo že od prej velike zaloge orožja, tega množično (na)kupujejo, o čemer pričajo prazna skladišča.

Trump »manjše zlo« od državljanske vojne?

Kar zadeva scenarije nadaljnjih dogodkov ZDA, je Trump v določeni prednosti, ker jih ima na voljo več kot Biden. Omenjeni Suskind je svojo raziskavo v zadnjih mesecih oprl na intervjuje dveh ducatov Trumpovih visokih uradnikov; ti so med opravljanjem svojih delovnih obveznosti dodobra (s)poznali svojega nadrejenega, ki zahteva namesto lojalnosti do ustave lojalnost do njegove osebe. Čeprav ga nihče ne pozna bolje od njih, ostaja tudi njim uganka, kateri scenarij bo Trump uporabil, da se bo obdržal na predsedniškem mestu. V poštev pride realna grožnja z državljansko vojno v primeru, da mu volilni rezultati, glasovi elektorskega kolidža ali vrhovno sodišče ne bi podelili drugega mandata. Če izgubi volitve, lahko Trump po ameriški ustavi še vedno računa na možnost, da z elektorskimi glasovi spremeni poraz v zmago; če pa pride primer zaradi ugotovljenih neregularnosti na voliščih pred vrhovno sodišče pa moramo spomniti, da sedi v njem devet sodnikov in da se je s Trumpovim imenovanjem treh razmerje 6 : 3 (pre)močno nagnilo v korist konservativne večine.



V ozadju Trumpove grožnje so njemu naklonjeni beli supremacisti, oborožene milice, rasistične skupine in pronacistične združbe, njihov seznam bi močno presegel obseg tega članka, ki se opirajo večinoma na paranoične teorije zarote, ki jih razširja QAnon. Ena od teh »teorij« ima demokrate na čelu z Bidnom za »satansko kriminalno združbo, ki ugrablja otroke z namenom, da bi iz njih pridobila kri za pomlajevanje demokratske elite«. Na teh volitvah kandidira v senat več kandidatov, ki zagovarjajo podobne »teorije« in uživajo pri tem Trumpovo podporo. Trumpu bi seveda ustrezalo, da bi vse ostalo pri grožnji državljanske vojne, ki bi demokrate in Bidna prisilila, da mu z izbiro »manjšega zla« prepustijo naslednja štiri leta. Kot je bil to že primer leta 2000, ko je moral Gore zaradi odločitve vrhovnega sodišča prepustiti zmago Bushu.

Kdo je v resnici sovražnik Amerike?

Ne glede na to, kdo bo 4. januarja pred Belo hišo prisegel za predsednika, bo Trumpa kljub vsemu preživel trumpizem, tako kot so (neo)nacizem, rasizem in avtoritarna politika preživeli njihove nekdanje protagoniste. Pred tem pa se Ameriki lahko zgodi še kak drug »neverjetni« scenarij, če se omejimo samo na eno tako »samo izpolnjujočo se prerokbo«. Iz krogov njegove družine namreč prihajajo glasovi, da utegne Trump, ko bo televizijsko mrežo Fox News namesto konservativnega Murdocha vodil bolj liberalno usmerjeni sin, ustanoviti svojo, s katero bi še naprej obvladoval ameriško politiko v primeru, ko se bo po štirih ali šele po osmih letih moral dokončno posloviti s predsedniškega mesta. Podaljšano življenje trumpizma kot vladavine nepotizma, ki v resnici ne zagovarja politike »Najprej Amerika«, temveč »Najprej Trump«, dokazuje tudi Trumpovo potiskanje njegovega sina Donalda Trumpa Jr. v ospredje za njegovo poznejšo možno predsedniško nominacijo. Nemogoče? Vprašajte Busheve.

Izid ameriških volitev pomembno zadeva tudi Evropo, česar se velika večina evropskih državljanov in politikov zaveda in kar jih skrbi. Spodbudno je, da v Evropi (EU) ta čas lahko le izjemoma srečamo kakega politika, kot to dela s politično preračunljivim navijanjem za Trumpovo zmago sedanji predsednik naše vlade. Američanom in Ameriki bi namreč privoščil še en Trumpov mandat, ki bi z njegovim nadaljevanjem poleg nepotrebnih smrti okoli 230.000 državljanov dodal še nepredvidljivo število novih žrtev Trumpovega z razumom sprtega in kriminalnega ignoriranja koronavirusne pandemije, zlom njihove demokracije, nazadovanje ekonomske prosperitete in globalni zaton. Kdo je v tem primeru v resnici sovražnik Amerike?

*** 

Ddr. Rudi Rizman je zaslužni profesor sociologije in politologije na Univerzi v Ljubljani. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva.