Socialno segrevanje, globalno opozorilo

Podnebne spremembe so pomemben izziv našega časa. Kako bomo ta izziv obvladali, je odločilno za našo prihodnost. Socialni in ekonomski stroški neukrepanja na področju podnebja so nesprejemljivi. Hujše in pogostejše suše, požari ter poplavljanje morja in rek že povzročajo težave in stisko. Naše novo poročilo o pregledu razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi leta 2019 spet potrjuje, da bi zaradi globalnega segrevanja na leto lahko izgubili do dva odstotka BDP Evropske unije.

To so učinki, ki jih je mogoče izmeriti. Kako pa količinsko opredeliti izgubo doma, v katerem smo odrasli? Kakšni so socialno-ekonomski stroški upadanja vrste, kot je medonosna čebela, ki se je razvijala več milijonov let in je ključna za našo biotsko raznovrstnost?

Neukrepanje na področju podnebja preprosto ne pride v poštev. Evropska unija je zato vodilna v svetu na področju trajnostnega razvoja in boja proti podnebnim spremembam. Vseh 28 držav članic EU izvaja pariški sporazum iz leta 2015 in velika večina jih je pripravljenih sprejeti zavezo, da do leta 2050 postanejo ogljično nevtralne. Finska želi ta cilj doseči že do leta 2035.

Vendar prehod na zeleno gospodarstvo ne bo avtomatično socialno vključujoč. Veliko Evropejcev in Evropejk skrbi pričakovano povečanje stroškov energije in njegov učinek na njihov razpoložljivi dohodek ob koncu meseca. Število ljudi v EU, ki zamujajo s plačilom računov za tekoče stroške, se je v zadnjih letih sicer zmanjšalo, vendar jih je še vedno skoraj 50 milijonov. To je 50 milijonov preveč.

Vse bolj je jasno, da je za uspeh naše podnebne strategije nujno, da so politike vključujoče. To pomeni, da je treba socialno razsežnost v naše podnebne politike vključiti že od začetka, ne šele naknadno.

Nedavni protesti v Franciji, ki jih je sprožilo zvišanje cen motornih goriv, kažejo, kako težko je najti pravo kombinacijo nacionalnih podnebnih politik. Če želimo pravični in demokratični prehod na zeleno gospodarstvo, je bistveno, da se stroški in koristi razogljičenja razdelijo enakopravno ter da se posebna pozornost nameni najranljivejšim v naših družbah. To tudi pomeni, da je treba prihodke iz določanja cen ogljika vlagati v redistributivne socialne politike.

Vem, da digitalna preobrazba prinaša izzive in priložnosti. V nasprotju z opozorili tako tehnofobov kot tehnofilov pa prihodnost dela ne pomeni njegovega konca. Nekatera delovna mesta bodo izginila, ustvarjena pa bodo tudi nova in veliko obstoječih delovnih mest se bo spremenilo. Enako velja za prehod na zeleno gospodarstvo.

Med letoma 2000 in 2015 se je zaposlenost v EU v okoljskem sektorju povečevala hitreje kot v gospodarstvu na splošno. Večina »zelenih« delovnih mest so srednje plačana delovna mesta, ki zahtevajo srednje izobraženo delovno silo, s čimer zmanjšujejo polarizacijo na trgu dela, ki smo ji priča zaradi digitalizacije in avtomatizacije. Če bo Evropa ostala vodilna na področju zelenih tehnologij, bodo nepričakovane koristi na področju zaposlovanja še večje.

Vlaganje v to prihodnost ne pomeni zgolj vlaganja v inovacije in ustvarjanje delovnih mest, temveč tudi v ljudi in njihove spretnosti. Pomeni podpiranje ljudi in njihovo opolnomočenje s prilagajanjem naših sistemov socialni varnosti v 21. stoletju. Ko smo leta 2017 v švedskem Göteborgu razglasili evropski steber socialnih pravic, smo evropskim državljankam in državljanom to obljubili. Na nikogar ne smemo pozabiti.

Novi program znanj in spretnosti za Evropo že prinaša sadove. Evropska komisija tesno sodeluje z nacionalnimi vladami za vlaganje v digitalne spretnosti, poklicno izobraževanje in usposabljanje ter vseživljenjsko učenje. Prek evropskih strukturnih in investicijskih skladov, denimo Evropskega socialnega sklada (ESS), lahko regije EU financirajo socialno vključujoče, zelene in v prihodnost usmerjene reforme.

Ne moremo prezreti teritorialne razsežnosti prehoda na zeleno gospodarstvo. V okviru pobude Premogovniške regije v tranziciji se zato v 14 regijah po EU izvajajo pilotni projekti. Evropska komisija je tudi predlagala, da bi iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji lahko financirali prekvalifikacijo ter aktivacijo delavcev in delavk, ki so izgubili zaposlitev zaradi razogljičenja.

Pravični prehod na zeleno gospodarstvo bo temelj naslednjega mandata evropske komisije. Da bi bil prehod na zeleno gospodarstvo politično legitimen, je treba vpliv na ljudi upoštevati že pri samem načrtovanju naših politik. Ukrepati moramo zdaj.

***

Marianne Thyssen je evropska komisarka za zaposlovanje, socialne zadeve, strokovno usposobljenost in mobilnost delovne sile.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva