Konkurenčno sobivanje s Kitajsko

Odnosi med ZDA in Kitajsko postajajo čedalje bolj zaostreni – po eni strani zato, ker bi ameriški predsednik Joe Biden z iskanjem »ponastavitve« na svojem domačem terenu politično preveč tvegal, po drugi strani pa zato, ker Biden (in z njim skoraj celoten politični spekter v ZDA) odločno nasprotuje kitajski viziji upravljanja sveta. To pomeni, da bosta v bližnji prihodnosti obe državi še naprej druga drugi »servirali« carine in sankcije. Vprašanje za preostali svet pa je, ali bo Bidnovi administraciji uspelo svoje konfliktne odnose s Kitajsko razširiti še v druge države ter jih s tem prisiliti, da izberejo med Pekingom in Washingtonom. Na srečo je Bidnova ekipa pragmatična.

Še nedolgo tega je Trumpova administracija močno pritiskala na druge države, naj iz svojih omrežij 5G izločijo kitajsko opremo. Nekatere so ji ustregle – najbolj zagnani so bili v Združenem kraljestvu in drugih zvestih zaveznicah ZDA, kot je Avstralija –, ampak večina držav se je raje strateško izognila tej odločitvi. Razen če si na vse pretege želite ustreči Washingtonu zaradi drugih zelo pomembnih razlogov (primer je Združeno kraljestvo, ki po brexitu potrebuje sporazum o prosti trgovini in dobre trgovinske odnose z ZDA) in menite, da je bolje, da se izognete opredelitvi za eno ali drugo svetovno gospodarsko velesilo ter si tako ne omejite možnosti, če bi se situacija zaradi geopolitičnih sprememb zaostrila. Prav tako ne gre prezreti še dejstva, da si večina držav v razvoju ne more privoščiti zavračanja finančnih sredstev in tehnologije, ki jim jih ponuja Peking (večidel prek pobude »En pas, ena cesta« oziroma BRI) in s katerimi bi lahko izboljšale življenje svojih državljanov. Če ZDA zahtevajo, da države poslujejo z njimi samo pod pogojem, da ne poslujejo s Kitajsko, tvegajo, da bodo večino sveta prepustile Pekingu, kar je ravno nasprotno od tega, kar bi ZDA morale početi v tako kritičnem geopolitičnem trenutku.

Bidnova ekipa to dobro ve in se v primerjavi s Trumpovo administracijo tudi bolje zaveda tega, kako na ZDA gledajo v tujini; hkrati razume omejitve izvajanja pritiskov na države, da sprejmejo to bolečo odločitev. Zato se želijo ZDA vrniti k temeljnemu načelu kapitalizma: konkurenci. Najpomembnejši cilj Washingtona je »konkurenčno sobivati« s Kitajsko v čim več tretjih državah in s tem poskrbeti, da nobena od njih ne bo padla izključno pod vpliv Kitajske. ZDA so prepoznale potrebo po konkuriranju Kitajski ter pri financiranju in razprševanju naložb v državah Latinske Amerike, Azije, podsaharske Afrike in Evrope, ki denar najbolj potrebujejo in ki jih Peking že snubi. Te države se v takšnem »konkurenčnem« okolju ne bodo vedno ravnale po volji Washingtona, ampak niti izključno po volji Pekinga.

Politika »konkurenčnega sobivanja« bo polna izzivov. Kitajsko gospodarstvo je državno, kar pomeni, da Peking lahko učinkoviteje uporabi kitajska podjetja in finančna sredstva na načine, ki neposredno koristijo kitajskim nacionalnim interesom. Vendar tudi ZDA lahko veliko ponudijo, če ravnajo strateško pri dodeljevanju pomoči in spodbud zasebnim podjetjem za investicije v projekte v pomembnih državah. Lahko pa tudi uporabijo svoj vpliv in pritisnejo na institucije, kot je Mednarodni denarni sklad, da ponujajo posojila z ugodnimi pogoji in preglednejšim financiranjem, kot jih ponuja Kitajska (da niti ne omenjamo dodatnih koristi, ki bi jih prinesla krepitev teh multilateralnih institucij). Priča smo že, da se države umikajo iz nekaterih projektov BRI, kar kaže, da se nekatere prejemnice že zgražajo nad zahtevnimi pogoji, ki jih postavlja Peking za gradnjo projektov, saj so ti običajno slabše kakovosti od tistih, ki jih izvedejo zahodni partnerji.

Kitajski »jastrebi« v ZDA bodo nasprotovali temu, da ZDA usmerja finančna sredstva v države, ki poslujejo tudi s Kitajci. Vendar je to napačen način razmišljanja o tem, kako se zoperstaviti Kitajski. Bidnova administracija je prepričana, da so ZDA sposobne konkurirati Kitajski v tujini, in za ta namen krepi ameriške posebne prednosti. Še pomembnejše pa je spoznanje, da je v dolgoročnem interesu ZDA, da drugim državam pokažejo, zakaj je bolje poslovati z njimi kot s Kitajsko, ne pa tega od njih kar zahtevati.

***
Ian Bremmer je predsednik družb Eurasia Group in GZERO Media​ ter avtor knjige Mi proti njim: poraz globalizma (Us vs. Them: The Failure of Globalism).

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč urendištva.