Preveč birokratizma, premalo posluha in poguma

Izvirni pravni viri mednarodne politike in zakonodaje držav na področju drog so tri konvencije Združenih narodov, ki urejajo ravnanje držav glede uporabe drog na seznamu psihoaktivnih rastlin in snovi. Konvencije regulirajo »rekreacijsko« uporabo, ker temeljijo na domnevi, da ta povzroča znatno škodo tako uporabnikom drog kot skupnosti ter uporabo drog v medicini in znanosti. Vendar raziskave jasno kažejo, da je večina škode, ki se običajno pripisuje uporabi drog, posledica njihove prepovedi, ki ni usklajena z mednarodnimi obveznostmi iz konvencije.

Konvencije že desetletja upravlja Komisija ZN za narkotične droge (CND), ki odloča o obsegu in strogosti omejitev ter nadzoru nad drogami. CND se zavzema za svet oziroma »družino narodov brez drog« in velja za politično-birokratsko komisijo, ki ni naklonjena multidisciplinarnim temam, ki se nanašajo na človekove pravice, zdravje in razvoj na področju drog. Toga interpretacija konvencij je zato poslabšala zdravje in kakovost življenja vseh ljudi ter ustvarila okolje, ugodno za širjenje korupcije in kršitev človekovih pravic. Birokratom in represivnemu aparatu na področju drog, po vsem svetu, je bila podeljena prevelika moč, ki se ji ne nameravajo kar tako odpovedati, kljub dolgotrajnemu konfliktu med državami, ki želijo ohraniti režim prepovedi, in tistimi, ki upajo na liberalnejši in bolj pragmatičen pristop.

Naša država je bila aprila 2021 izvoljena za članico te komisije za obdobje 2022–2025. Gre za prvo članstvo Slovenije v omenjeni komisiji, ki je zavezana mednarodnemu pravnemu okviru in mora zagovarjati tudi nujnost spoštovanja človekovih pravic pri naslavljanju globalnih razmer na področju drog. Izvolitev Slovenije pomeni priznanje ter hkrati pričakovanje, da bo Slovenija v CND imela tvorno in dejavno vlogo ter pomagala poiskati ravnovesje med omejevanjem rabe drog za »rekreacijo« in omogočanjem njihove rabe v medicini in znanosti.



Sistem konvencij v šestdesetih letih obstoja ni preprečil globalizacije nedovoljene proizvodnje in nemedicinske uporabe drog. Z veliko zamudo je priznal ukrepe za zmanjševanja škode, povezane s problematično uporabo drog, vendar jim nekatere države še vedno nasprotujejo. Tako je po nepotrebnem po vsem svetu umrlo na sto tisoče uporabnikov drog, najpogosteje zaradi aidsa, hepatitisa C in predoziranja. V svetu nekaj tisoč ljudi čaka na smrtno kazen zaradi uporabe drog; celo bolniki, ki se zdravijo z medicinsko konopljo ali so z njo želeli pomagati drugim. Ob tem, najmanj pet milijard ljudi po vsem svetu nima dostopa do drog, ki so tudi zdravila za lajšanje bolečin in ustrezno paliativno oskrbo.



Podatki ZN, akademski viri in opozorila civilne družbe ponazarjajo grozljivo kolateralno škodo in človeške žrtve dolgoletne globalne prohibicije, ki jo je še poslabšala pandemija covida-19. Prezgodnje smrti zaradi uporabe drog se že desetletja povečujejo. Po svetu na leto zabeležimo 750.000 smrtnih primerov, povezanih z uporabo drog ali represivno politiko nadzora. Hkrati kar 2,5 milijona ljudi prestaja zaporno kazen zaradi različnih dejanj, povezanih z drogami, od tega je 475.000 zaprtih samo zaradi osebne uporabe drog, največ konoplje. Več sto tisoč ljudi je na prisilnem in neučinkovitem »zdravljenju«.

Organizacije za človekove pravice dokumentirajo številne kršitve, tudi mučenje in usmrtitve odvisnikov od drog, ki so neposredna posledica izvajanja represivne politike nadzora nad drogami. Pregon nesorazmerno meri na rasne in etnične manjšine, druge ranljive skupine, predvsem mlade in ženske, kar poglablja revščino in neenakost. Smrt štiridesetletnega temnopoltega Georgea Floyda, ki je bil med policijsko zadušitvijo pod vplivom dveh drog, je postala sinonim za boj proti državnemu nasilju v ZDA, protesti so se razširili celo v Evropo. Filipinski predsednik Rodrigo Duterte pa celo spodbuja in se hvali z »veseljem do klanja odvisnikov«.



Pri tem številne ocene tveganja posameznih drog pod mednarodnim nadzorom v preteklosti sploh niso bile pravilno izvedene in jim je bila glede na dejansko nevarnost dodeljena nesorazmerna raven nadzora in kazni, kar že več let izkušajo preprodajalci in uporabniki drog v sodnih dvoranah in zaporih. Kljub trendom dekriminalizacije drog in nacionalnim poskusom znižanja kazni za odraslo rabo, se je ob spoštovanju konvencij povsod povečalo število kaznovanih. Namesto z dokazi podprte politike so se uveljavili s politiko podprti dokazi. Področje je postalo žarišče političnih pritiskov posameznih držav in tudi poligon uveljavljanja njihovih farmacevtskih korporacij ter drugih interesnih skupin. Popačena interpretacija konvencij o drogah ovira z dokazi podprte državne reforme, ker države napeljuje k represivni politiki ter ovira uvajanje manj rigoroznih državnih ukrepov in uporabo drog v medicini in znanosti. Zaradi zastarelosti in represivne naravnanosti je postal sistem nadzora žarišče napetosti in konfliktov med državami.
 

Vrzel med retoriko in resničnostjo

Primerjava političnih zavez sistema konvencij z dejanskimi razmerami ter poročili s terena razkriva vse večjo vrzel med retoriko in resničnostjo. Marsikje so pravne ureditve trgov drog v nemedicinske namene v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi. Konvencije omogočajo delno svobodo in zagotavljajo manevrski prostor pripravljavcem politik. Res je, da je bil v zadnjih petih letih dosežen določen napredek, ker so številne države sprejele dekriminalizacijo posedovanja drog za osebno uporabo, izvajanje storitev za zmanjšanje škode, kot so »varne sobe« za uporabo drog, recepti za heroin ali »medicinsko konopljo«. Vendar se hkrati ponekod stopnjujeta nasilje in drakonsko kaznovanje, saj je frustracija zagovornikov prohibicije in represije zaradi izgubljanja privilegijev in moči velika.



Tudi v slovenski zakonodaji in praksi je še nekaj elementov, ki bi jih lahko povezali z »vojno proti drogam«, vendar se je država v devetdesetih letih odmaknila od te strategije. Tudi aktivnosti Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) že več let vključujejo nekoč kontroverzne ukrepe zmanjševanja škode, ki izpodrivajo pristope, usmerjene v abstinenco kot končnim ali celo edinim ciljem. Slovenija se na papirju ponaša z dekriminalizacijo uporabe drog za osebno uporabo, s spoštovanjem človekovih pravic ter je leta 2018 legalizirala tudi »medicinsko konopljo«. V CND bi zato morala dati glas skupinam, ki so najbolj prizadete zaradi kazenskih politik in nehumanega nadzora na področju drog.

Med osrednjimi dilemami, ki jih bomo pomagali reševati, bo torej naravnanost nekaterih držav, ki domnevno skrbijo za varnost ljudi pred drogami, hkrati pa izvajajo nasilje nad njimi. Države nasilje seveda zanikajo, sprevračajo posamezne usodne dogodke ali cenzurirajo znanstvene podatke glede negativnih posledic in cene represije. Znanost in stroka zelo redko posegata v takšen kriminal države, ker je preveč zapleten in ga zato redko pojasnjujeta v etioloških razsežnostih. Zato bo odgovornost zanj prepuščena politikom. Pričakovati je, da bodo v CND nastajala huda trenja, v katerih bodo nekatere države zaradi svojih političnih in drugih interesov vztrajale pri uporabi (ne)prikritega nasilja, druge pa si bodo prizadevale za uveljavljanje človekovih pravic, vključno s pravico do uporabe drog, ko gre za zdravljenje.
 

Spoštovanje mednarodnega prava

Tudi v Sloveniji obstajajo tehtni razlogi za reformo nadzora nad drogami namesto vztrajanja pri prepovedi vsakršne uporabe v nemedicinske namene. Dekriminalizacija, programi zmanjševanja škode ter urejeni trgi konoplje in kokaina so v številnih državah že resničnost. Trditve, da so takšni premiki v nasprotju s konvencijami, ni vzdržno in spodkopavajo temeljna načela mednarodnega prava. Ni dvoma, da del slovenske pravne ureditve ni skladen z določbami konvencij. Huda anomalija je napačen prevod Enotne konvencije o mamilih iz leta 1961, kar ne povzroča le njenega zgrešenega razumevanja in neskladja z izvirnikom, ampak lahko pomembno vpliva na kredibilnost Slovenije v mednarodni diplomaciji. Izvolitev Slovenije za članico CND je zato velika odgovornost, da najprej pomete pred lastnim pragom.

Bistvo konvencij je zagotavljanje drog za medicinske in znanstvene potrebe, ne pa nasilje nad njihovimi uporabniki. Konvencije je treba izvajati ob popolnem spoštovanju obveznosti glede človekovih pravic, kar je priložnost za povečanje ugleda in kredibilnosti majhne države v mednarodnem okolju. To bo, zaradi zamotanih mednarodnih odnosov in drugih okoliščin, zahtevalo glasovanje za spremembo sedanjih mednarodnih konvencij na področju drog, pripravo novih pogodb ali celo izstop države iz veljavnih pogodb in ponovni pristop s pridržki. Sistemski izzivi in nedoslednosti nadzora nad drogami, pravne napetosti in vse večja polarizacija držav ter nepredstavljivost doseganja soglasja, zaslužijo natančen premislek o legitimnosti in izvedljivosti rešitev.

***

Dušan Nolimal zdravnik, raziskovalec, specialist javnega zdravja.

Članek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.