Poziv k sistemski odpravi prekarnosti

Pred prvim majem, praznikom dela smo predstavniki stroke, nevladnih organizacij, sindikatov in podjetij pogled usmerili naprej in s tem dopolnili proslavo preteklih dosežkov delavskega gibanja.

Na marčni konferenci o spopadanju s prekarnostjo, ki smo jo izvedli na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, smo pripravili dokument, ki bo izvršni veji oblasti omogočil korak naprej. Ne zgolj na deklarativni, ampak tudi na praktični ravni. Nujno je, da se s temo spopademo, ker s poglabljanjem neenakosti že zdaj kršimo temelje slovenske ustave in evropskega zelenega dogovora.

Čemu apel?

Povoda za pripravo poziva sta bila dva. Prvi je bil izkušnja z vlado Marjana Šarca, drugi pa z vlado Janeza Janše. Koalicija, ki jo je sestavil Šarec, je odpravo prekarnosti sicer vključila med ključne prioritete za ureditev trga dela, a ob sestavljanju vlade ni določila jasnega načrta za njihovo izvedbo. Kar pa je nujno za doseganje cilja pri temi, ki je tako široka in povezuje toliko različnih deležnikov. Koalicija, ki jo je leta 2020 sestavil Janša, pa prekarnosti v koalicijsko pogodbo ni vključila niti z besedo.

Črt Poglajen. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Ranljivost prekarnih delavcev je postala očitna ob izbruhu pandemije covida-19. Tudi če bi se pred tem ne zamenjala vlada, bi krč, ki se je ob objavah števila obolelih in mrtvih stopnjeval, povzročil ekstremno zoženje mandatarjevih prioritet. Vlada bi poskrbela za gospodarstvo, za redno zaposlene, ki so odšli na čakanje, za otroke in starejše. Prekarni delavci pa bi izpadli s seznama tistih, ki naj bi se jim pomagalo. Čeprav so bili ranljivejši od večine.

Prekarnost je genetski zapis kapitalizma

Če k temu dodamo, da je Janševa vlada pojem prezrla, nas ne more presenetiti, da je za prekarne zmanjkalo tako časa kot volje. To je kristalno jasno postalo, ko smo pred volitvami pristojne organe vprašali, koliko je v javni upravi takih, ki so v prekarnem delovnem razmerju. Odgovorov namreč nismo dobili ne na zavodu za zaposlovanje ne na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, prav tako tudi ne na ministrstvu za javno upravo in ne na statističnem uradu. Še tega nam niso znali povedati, koliko je pri njih atipično zaposlenih. Se pravi tistih, ki niso zaposleni za nedoločen in poln delovni čas. Zato jih o prekarnosti v zasebnem sektorju nismo niti spraševali.

Pet temeljnih zahtev

Zaradi opisanih izkušenj smo v pozivu odločevalcem pripravili pet temeljnih zahtev, ki so po naši presoji nujne za to, da bi se prihajajoča vlada prekarnosti lotila uspešno. Prekarnost je nujno treba zakonsko opredeliti. Na strokovni ravni je bilo delo opravljeno pred tremi leti, ko smo predstavniki družboslovja, humanistike in medicine zapisali, da se prekarnost lahko razume kot »vsaka zloraba oddaje dela ali zaposlitve pri delodajalcu, ki privede v stisko, odvisnost ali negotovost ter posledično do socialne ogroženosti prevzemnika dela ali zaposlitve«. Pomembno je, da prekarnost končno opredeli tudi država, da bo pojem postal formalen. Da ga bomo enako razumeli vsi.

Napoveduje več posluha za novodobne sužnje

Teme se ne sme več marginalizirati. Neodgovorno je prekarnost odrivati v en resor oziroma na eno ministrstvo in pri tem pričakovati, da se bo pri usklajevanju in izvajanju ukrepov proti prekarnosti minister sam uskladil z drugimi kolegi. To preprosto ni izvedljivo. Pa ne le zato, ker se mora minister za delo ukvarjati ne samo s prekarnostjo, ampak tudi s pogajanji, socialo, domovi za ostarele in obrambo enakosti, temveč tudi zato, ker imajo njegovi kolegi – minister za finance, minister za gospodarstvo, minister za zdravstvo in minister za kulturo brez dodatne spodbude pred seboj popolnoma druge prioritete, kot je odprava prekarnosti. Če želimo narediti korak naprej, mora spopad s problemom voditi vlada kot najvišji organ izvršne veje, ker samo vlada lahko usmerja in usklajuje dinamiko ministrstev.

Vlada mora prek strokovne skupine za odpravo prekarnosti skozi celoten mandat usklajevati prizadevanja in ukrepe ministrstev. Nujno je, da je njena skupina operativna, da pa hkrati povezuje tudi predstavnike tistih delov ministrstev, ki so povezani s to vsebino. Poleg tega pa še predstavnike socialnih partnerjev in nevladnega sektorja. Brez tega prekarnost ne bo opredeljena dovolj usklajeno in vključujoče ter tudi ne bo obravnava tako, kot je treba.

Neodgovorno je prekarnost odrivati v en resor oziroma na eno ministrstvo. FOTO: Šipić Roman/Delo

V prvem letu mandata je treba sprejeti strategijo za odpravo prekarnosti. Dokument, ki je kratek, jasen in predvsem operativen. Obsežne interdisciplinarne ekspertize so že bile opravljene in jih je treba izvajati tudi v prihodnje, pomembno pa je, da se pripravi načrt opredelitve ukrepov, ki jih bo vlada za odpravo prekarnosti izvedla, in časovnico, na kateri sta določena začetek in konec vsakega ukrepa.

Peta in zadnja izpostavljena zahteva pa je, da se vlada prekarnosti loti celovito tako v javnem kot v zasebnem sektorju. To pomeni, da ni dovolj, da snažilke in vratarje, ki na ministrstvih delajo prek zunanjih izvajalcev, zaposli. Določiti mora standard, ki bo jasno razčlenil tveganja za razvoj prekarnosti, in s tem postaviti trden temelj za zagotavljanje dostojnega dela. Ne smemo pozabiti, da prekarni niso le tisti zaposleni, ki imajo skrajno nestabilne vrste zaposlitve, prekarni delavci so tudi tisti, ki delajo, pa si s poštenim delom ne morejo privoščiti niti minimalnih pogojev za dostojno življenje. Jasen standard za odpravo prekarnosti je pomemben tudi za dvig kulture v zasebnem sektorju in za določitev smernic odgovornega zaposlovanja.

Podpora akademije, civilne družbe, sindikatov in podjetij

Poziv smo najprej poslali članom fakultet in raziskovalnih inštitutov. Obrnili smo se zlasti na tiste kolege, s katerimi smo pri obravnavi prekarnosti sodelovali, na tiste, ki so v analizi družbe izstopajoči, in tiste, ki družboslovje povezujejo z naravoslovjem in tehnologijo. Tako so se iniciativi med 57 akademiki in raziskovalci takoj pridružili dr. Metka Tekavčič, dr. Vesna Vuk Godina, dr. Rado Bohinc, dr. Lučka Bogataj, dr. Bogomir Kovač in dr. Rudi Rizman, dr. Slavoj Žižek, dr. Lev Kreft, dr. Danilo Türk, dr. Maca Jogan in dr. Roman Kuhar. Pri vedah, ki niso družboslovne in humanistične, pa dr. Emil Erjavec, dr. Vito Turk, dr. Igor Papič, dr. Stane Pejovnik, dr. Urška Lavrenčič Štangar in dr. Peter Peer.

Kapitalu je delavce uspelo prepričati, da so podjetja

V drugem koraku smo se usmerili k nevladnim organizacijam in sindikatom, pri čemer so se za podporo pozivu znotraj nevladnega sektorja najprej odločile predstavnice Inštituta 8. marec, sledili so jim predstavniki Asociacije, Mladinskega sveta Slovenije in Inštituta za ekologijo. Med sindikati so iniciativo podprli predstavniki Zveze sindikatov javnega sektorja, Konfederacija sindikatov Pergam in Konfederacija sindikatov 90 Slovenije. Prav tako tudi predsedniki tistih sindikatov, ki so se med pandemijo covida-19 znašli pod posebnim pritiskom. Od sindikata Mladi plus do Sindikata delavcev javne nege, Sindikata zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije, Sindikata Glosa, Svobodnega sindikata in Sindikata gasilstva Slovenije.

Naj bo 1. maj spet praznik! FOTO: Tomi Lombar/Delo

Kot zadnja je iniciativo za sistemsko odpravo prekarnosti podprla Rektorska konferenca Republike Slovenije, to je organ, ki povezuje rektorate Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru, Univerze na Primorskem in Univerze v Novi Gorici.

Naj bo 1. maj spet praznik!

Kam nas je privedla logika, ki jo je v obeh mandatih zagovarjal gospodarski minister Zdravko Počivalšek, in sicer da je fleksibilizacija trga dela najboljši odgovor na brezposelnost in na nevarnosti, v katerih se delavci lahko znajdejo, ker da hitro odpuščanje omogoča tudi hitro zaposlovanje, smo videli. Kot smo videli tudi, kako čvrsta je trditev, da delodajalec »dobrega delavca« nikdar ne odpusti, ker mu je tak delavec preveč dragocen. Še v dobrih gospodarskih razmerah to drži le delno. Ko se znajdemo v razmerah, kot je pandemija covida-19 ali izbruh vojne, se stvari v trenutku postavijo na glavo. Redno zaposlene vlada pošlje na plačano čakanje, ki sicer ima negativne posledice, jim pa omogoča, da preživijo. Za prekarne pa poskrbijo kar vodje oziroma naročniki sami. Sodelovanje prekinejo, še preden se je treba na Šmarno goro podati z masko. Dovolj je že, da poročila o virusu na Kitajskem nakažejo, da bi povpraševanje znotraj nemškega trga lahko v kratkem upadlo.

Oče sodobne ekonomije Adam Smith je nekoč dejal, da vse bogastvo tega sveta ni bilo kupljeno z zlatom ali srebrom, ampak z delom. Kar je zdaj pomembno ponoviti trikrat. Ker trajnostnost in zeleni prehod lahko gradimo le z odgovornostjo do ljudi in do dela. In ker sta med prioritetami vseh političnih strank, ki se bodo pogajale za sestavo vlade, trajnostnost in zeleni prehod med ključnimi cilji, je pomembno, da se bodoče partnerice odprave prekarnosti lotijo resno.

***

Črt Poglajen, politolog, analitik in urednik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.