Potomci pralcev možganov

Poglejmo malo v parlament. V njem sedi veliko poslancev tako imenovane leve in tako imenovane desne sredine. Nesporna stalnica njihovih konfliktov je povezana z vlogo partizanov in komunistov v slovenski zgodovini. To je prežvečena tema, glede katere so resni zgodovinski učbeniki enotni: njihova vloga je bila tako pozitivna, saj so bili del protifašistične koalicije in med zmagovalci druge svetovne vojne, kot tudi negativna, ker so številni komunisti izvajali povojne čistke. Prav tako so ljudem neupravičeno jemali njihovo premoženje. To so neštetokrat dokazana dejstva in tisti, ki jih zanika, bodisi živi na luni bodisi resnico namerno izkrivlja iz oportunističnih razlogov.      

Zdaj pa malo razmislimo o EMŠO poslancev, ki se prerekajo o teh nespornih dejstvih: so to priletne gospe in gospodje v svojih sedemdesetih ali osemdesetih letih, ki so doživeli te težke medvojne in povojne čase? Ma, kje pa! Večinoma gre za politike v srednjih letih, ki so stari od 40. in 60. let, morda kakšno leto več ali manj. To pomeni generacijo, ki je bila večinoma rojena v šestdesetih ali sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi sam ji pripadam.

In prav za našo generacijo je bilo značilno, da smo imeli veliko srečo, saj smo bili rojeni v redkem obdobju zgodovine, ko nam je bilo dano uživati najlepše plati tako poznega socializma kot tudi zgodnjega kapitalizma.

Za tiste nekoliko mlajše naj opišem, kako fino nam je v resnici bilo: v 80. letih prejšnjega stoletja je bilo v trgovinah mogoče dobiti že tako rekoč vse (razen nekaj izjem, recimo boljše čokolade ali kave, ki pa smo jo lahko brez težav kupovali v bližnjem Trstu ali Celovcu), potovali smo lahko, kamorkoli smo hoteli, večina zaposlenih je službo končala ob treh popoldne in ni se jim bilo treba bati, da jih bo delodajalec odpustil – recimo iz umetno ustvarjenega poslovnega razloga.

Govorili in pisali smo lahko o vsem, o čemer smo želeli. Malo smo morali paziti le na to, da nismo užalili kakšne pomembne »živine« iz partijske nomenklature. Osnovnošolski in srednješolski sistem je bil precej liberalen in ravno prav zahteven, pravi frajer pa je bil tisti, ki se je lahko hkrati dobro zabaval in uspešno študiral, destruktivne oziroma že kar psihotične tekmovalnosti med sošolci, ki smo ji priča zdaj, nismo poznali, saj je bilo tovarištvo pomembna in spoštovana družbena norma.

Odvetniki staršev pri ravnatelju? Haha, to bi bila šele šala. Vsakdo, ki se je drznil postaviti se po robu ravnateljevi avtoriteti, jo je prej ali slej dobil po grbi. Pedagoški poklic je bil neodvisen in cenjen.

Zdravstvo je bilo javno in zastonj. Čakalnih dob skoraj nismo poznali. Družbena neenakost? Seveda je bila, ampak približno v takšnem slogu: snažilka je imela službo, živela je v dostojnem stanovanju in nihče je ni poniževal ali zasmehoval. Direktorji so imeli približno tri- do štirikrat višjo plačo od nje, imeli so celo svoj vikend in nekateri so vozili mercedesa. Niso pa imeli milijonov v davčnih oazah in ne luksuznih vil ali jaht.

Pa mislite, da se je kdo zaradi tega pritoževal? Kje pa!

Vse te sadove »gnilega« socializma so uživali tudi tisti, ki zdaj najbolj tolčejo po njem. Nekateri izmed njih so bili deležni celo privilegijev elitnega partijskega članstva. Mnogi tisti, ki zdaj tulijo, kakšne grozne krivice jim je povzročal socializem, so imeli svoje hiše in stanovanja, številni tudi vikende tako na morju kot tudi v že takrat precej snobovski Kranjski Gori, deležni so bili brezplačnega zdravstva in izobraževanja, imeli so varne zaposlitve, hodili so smučat v Avstrijo ali v Italijo. Pa na poslovne konference v London, Pariz in Barcelono. In igrali so tenis, že takrat hudo nobel šport.

Verjemite, jih poznam kar nekaj.

Kje je torej njihov problem, da tako zelo prezirajo socializem in »ta rdeče«? Če odmislim politikantski blef, slutim, da tega še sami ne vedo najbolje.

No, sam sem prepričan, da gre pri številnih »antikomunistih« predvsem za sindrom opranih možganov, za katere so odgovorni zlasti njihovi očetje, mame, dedki, babice, strici, tete ... Če začnejo nekoga pri sedmih, osmih letih ob družinskih kosilih in srečanjih zasipavati s protikomunistično propagando, se morajo ti mladi možgani hočeš nočeš ukloniti tej indoktrinaciji.      

V mislih imam osnovne mehanizme psihologije in nevrologije. Konstantni do komunizma sovražni mentalni »input« v stereu, še posebno v otroški in mladostniški dobi, pusti kognitivne posledice na možganih. V podobni, a še bolj grobi obliki je bil ta proces dokazan pri »prevzgojnih« metodah, ki so jih izvajali različni avtokratski režimi v zaporih.

Da ne bo pomote – na podoben način so delovali tudi skrajni ultralevičarski »učitelji«. Poznam številne ljudi, ki so bili kot nič hudega sluteči otroci pri starših ali/in sorodnikih deležni ekstremne protidesničarske propagande, katere sestavni del je bil tudi že kar pravljični prikaz simbolov prejšnjega režima – Tita, partije, socializma, samoupravljanja in Jugoslavije – ter demoniziranja vsega, kar je vsaj malo dišalo po disidentstvu. Tudi ti so bili deležni sistematičnega in povsem neodgovornega pranja možganov pri svojih najbližjih.      

A zdaj k bistvu: pomembno vprašanje je, ali je to pranje možganov, ki so mu bile v otroštvu in mladosti izpostavljene tudi številne osebnosti iz javnega življenja in številni politiki, že tudi opravičilo za njihovo skrajno škodljivo javno širjenje ideološkega razdvajanja, sovraštva in negativizma?

Seveda ne. Takšno ravnanje je kvečjemu pokazatelj njihovega šibkega značaja. Vsak človek, še posebno tisti, ki mu je bilo omogočeno, da je pridobil ustrezno (visoko) izobrazbo, da je torej lahko veliko bral, se učil, se izpopolnjeval in podobno, bi se lahko zamislil nad sabo, kje se je zalomilo, da mu iz vse te zakladnice znanja ni uspelo potegniti relevantnih informacij, resnice in ugotoviti, kakšne traparije ali polresnice so mu natvezili njegovi starši oziroma najbližji, in na tej podlagi izoblikoval lastno, neodvisno mnenje o tej za Slovence tako težavni tematiki ali pa bi se – v najslabšem primeru – lahko naučil vsaj odpuščati, presegati zamere, kot to znajo le modri in veliki ljudje.

Vsak posameznik, ki raje verjame pravljicam njegovih ideološko preobremenjenih staršev in sorodnikov kot zgodovinsko dokazanim dejstvom, prav tako priznava, da se mu nikoli ni uspelo čustveno oziroma mentalno distancirati od njih in da imajo ti do njega še vedno toksični vpliv, ki jim zamegljuje zdravo presojo oziroma greni življenje. Taki ljudje ne bi smeli biti jezni na partizane, komuniste ali domobrance, ampak predvsem na njihove slabe učitelje, ki so jim tako oprali možgane, da se jim nikoli ni uspelo razviti v neobremenjene, svobodne in neodvisne osebe.

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.