Javno-zasebne eskapade in ljubezen do denarja

Ob najnovejši aferi, povezani z davčno optimiziranim zasebnim honorarjem v javni ustanovi zaposlenega kirurga dr. Romana Bošnjaka sem se spet spomnil legendarnega urugvajskega predsednika Joséja Mujice. Zdaj 87-letni gospod, ki v pokoju uživa tako, da v predmestju urugvajske prestolnice Montevideo goji krizanteme, je bil znan po tem, da je 90 odstotkov svoje predsedniške plače podaril v humanitarne namene. Zato se ga je prijel rahlo posmehljiv naslov najbolj revnega predsednika na svetu. A ga to ni pretirano ganilo, saj mu ni nič manjkalo in mu tudi danes nič ne manjka. Ob tem pa uživa še sloves najbolj priljubljenega predsednika v urugvajski zgodovini in je za svoja leta dokaj dobrega zdravja.

A kakšno zvezo ima José Mujica z zasebnimi zaslužki zaposlenih v javnih ustanovah? Razložim takoj: priljubljeni urugvajski voditelj se je otepal plače, da bi denar lahko dobili tisti, ki ga potrebujejo bolj kot on sam. Ta »robinzonski« model je uporabljal, ker je bil prepričan, da je treba davkoplačevalski denar v taki ali drugačni obliki povrniti ljudem.      

Zdaj pa to primerjajte s številnimi zaposlenimi v javnem sektorju, ki popoldne služijo še kot zasebniki. Vsi ti nam posredno sporočajo bodisi to, da njihove javne službe niso tako zahtevne, da ne bi mogli opravljati še dodatnega popoldanskega »šihta«, bodisi to, da javni prihodki, ki jih prejemajo, niso dovolj visoki za kritje njihovih finančnih apetitov, pri čemer prednjačijo tisti, ki že tako ali tako služijo zelo dobro.

Je to normalno? Seveda ni. Gre za nespodobno prakso par excellence, ki jo še vedno omogoča izrazito mehka in luknjičasta zakonodaja.

In kaj pravi ta zakonodaja?

Zakon o javnih uslužbencih določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če je ta v nasprotju s konkurenčno prepovedjo ali konkurenčno klavzulo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, in tudi ne, če je opravljanje dejavnosti v škodo ugledu organa. Že na prvi pogled je očitno, da pri interpretaciji, kdaj pride do oškodovanja ugleda organa pravniki lahko uporabimo že skoraj pesniške pravne argumente.

Če javni uslužbenec meni, da bi lahko bila dejavnost, ki bi jo začel opravljati popoldne, v nasprotju s konkurenčno prepovedjo, mora to sporočiti predstojniku, predstojnik pa potem s sklepom prepove opravljanje take dejavnosti.

Torej: javni uslužbenec lahko načelno opravlja tudi popoldansko delo kot zasebnik, a le, če presodi, da s takim delom delodajalcu ne bo predstavljal konkurence, škodil njegovemu ugledu in podobno. Določilo je zelo ohlapno, saj javnemu uslužbencu dopušča lastno interpretacijo, kdaj s svojim delom delodajalcu povzroča konkurenco. Ker je motiv njegovega popoldanskega dela seveda zaslužkarski, je povsem jasno, da bo »presodil«, da s takim delom delodajalcu ne predstavlja konkurence.

Mešanje jabolk in hrušk (javnega in zasebnega) je v nasprotju s splošnim prepričanjem, precejšnja slovenska posebnost. V številnih razvitih državah je jasno določeno, da zaposleni v javnem sektorju nimajo česa iskati v zasebni sferi. V ZDA javni uslužbenec ne sme biti niti lastnik niti direktor zasebnega podjetja, prav tako ne sme biti zaposlen nikjer drugje.

V Španiji je v skladu z Zakonom o nezdružljivosti osebja v službi javnih uprav osebam, ki so zaposlene v javnem sektorju, prepovedano delati v zasebnem sektorju.

V Franciji je z Zakonom o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev, katerega avtor je bil nekdanji senator Anicet Le Pors, jasno določeno, da se mora javni uslužbenec celotno poklicno dejavnost posvečati nalogam, ki so mu zaupane, in da ne sme poklicno opravljati kakršnekoli donosne zasebne dejavnosti.

Zdrava pamet človeku narekuje, da si, če je to le mogoče, ustvari življenje, v katerem bo zasledoval optimalno ravnovesje med delom in prostim časom. Opravljanje dveh služb oziroma celodnevno delo je že na prvi pogled skregano s tem glediščem. Dejavnikov, ki povzročajo dvojno ali večkratno opravljanje služb, pa je cela vrsta – od mazohističnega deloholizma do domišljijskega občutka lastne nenadomestljivosti pa vse do dobrega starega pohlepa.

In če smo že pri pohlepu: naj vsem tistim, ki še vedno verjamejo, da je v pohlepu karkoli dobrega, v premislek ponudim izsledke najnovejše mednarodne raziskave, ki je nastala pod okriljem Centra za uporabne raziskave uglednega bostonskega finančnega holdinga State Street in ki jo je povzel britanski Financial Times. V njej so ugotovili, da pohlep ni le eden od sedmih smrtnih grehov, ampak da resno ogroža tako državno kot tudi zasebno ekonomijo. Če do takega sklepa pridejo celo bančniki, bo pa že nekaj na tem, kajne?

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.