Politični virus pustoši po imunskem sistemu družbe

Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti s predlogi ukrepov ekonomske politike (AN), ki ga je pripravila projektna skupina pod vodstvom dr. Dušana Mramorja in je bil javnosti predstavljen septembra 2020, je še eno v nizu gradiv, ki opozarjajo, da je opravilna sposobnost političnega sistema med glavnimi ovirami družbenega napredka ter vzroki zaostajanja produktivnosti v Sloveniji. Posledice so skrb vzbujajoče, saj jih že desetletja občutimo kot poslabšanje razmer v ekološkem, gospodarskem in družbenem pogledu. Razočarani nad tem izgubljamo tudi upanje na boljšo prihodnost, kakršno si želimo za sedanje in prihodnje rodove. Zato bi se morali kot družba spet poenotiti in se resno pogovoriti o opravilni sposobnosti in kompetencah političnih odločevalcev.

Nazadovanje in propadanje je vedno posledica nekega primanjkljaja, nezmožnosti ali nesposobnosti za učinkovit odziv na pereče potrebe in izzive časa. V zvezi s tem je morda lahko poučna primerjava med izkustvom s pandemijo covida-19 in podobnimi katastrofami v daljni preteklosti. Če je srednjeveški človek v smrtnem strahu pred morilsko kugo vse svoje upe polagal v božjo voljo, se danes zanašamo večinoma na napredek znanosti in njena dognanja. Zgodovina religioznih verovanj in idej pa spet potrjuje, da v dobrem in slabem delijo usodo skupnosti, njenega napredka ali nazadovanja in propadanja. S tem seveda univerzalna svetost ali svetovni etos, v katerem se zrcali smisel življenja, ni pod vprašajem, saj še vedno ohranja primarno vlogo pri odčaranju sveta. Ko tradicionalni vzorci ne morejo več ponuditi uporabnih odgovorov, razumni ljudje najdejo smisel v univerzalni svetosti življenja, tako da z biološko nujnostjo in etičnim imperativom preživetja iščejo boljše rešitve. V primerjavi z izkustvom covida-19, po katerem upanje vse bolj stavi na medicinske vede in zdravstveno stroko, pri političnem virusu, ki pustoši po imunskem sistemu družbe, sta znanost in svetovni etos očitno brez moči in odgovorov. Desakralizacija v politiki je medtem doseglo dno, ko ji nič več ni sveto.
 

Kriza preživetja

Nazadnjaška politika je med tistimi dejavniki, ki so med glavnimi vzroki, da je svet zabredel v globoko krizo preživetja. Izbruh covida-19 je to samo še bolj razkril. Ocene političnih razmer pa že dolgo opozarjajo, da je glavni vzrok, ki v svetovnem merilu proizvaja nestabilnost, demokratični primanjkljaj in strukturne probleme predstavniške demokracije, pri političnih strankah in njihovih članih v vlogi političnih odločevalcev. Ker prisegajo le na svoje sebične interese, niso niti zmožni niti pripravljeni zastopati javnega interesa, skupnega dobrega in družbe kot celote. V osnovi gre za iste vzroke, na katere opozarjajo avtorji v uvodu omenjenega gradiva s predlogi ukrepov ekonomske politike (AN). Z istimi vzorci in posledicami jih najdemo v poročilih Urada za makroekonomske analize (UMAR) z oceno tveganja in ovir nazadovanja pri konkurenčnosti, produktivnosti in doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Prav tako v kritičnih ocenah EU, mednarodnih forumov in pravne stroke o vladavini prava in stanju pravne države, kakovosti predpisov, enakih možnosti za vključevanje in demokratično participacijo, korupciji in drugih vrstah kriminala v škodo javnega interesa. Skratka, pri istih strukturnih problemih, ki v vertikalnem in horizontalnem pogledu upravljanja države in lokalne samouprave spodkopavajo temelje družbene skupnosti in blaginjo naroda.



Projektna skupina v AN korektno navaja, da so se med strukturnimi problemi in časovnim okvirom možne izvedljivosti zavestno odločili za ožji nabor dobro pripravljenih in učinkovitih ukrepov. Zaradi tega je pričakovano ožji tudi prikaz glavnih ovir produktivnosti v institucionalnem okolju države in javne uprave. Pri izbiri med strukturnimi problemi in naborom ukrepov v AN je prevladala realnost političnega odločanja (kompetenc) za implementacijo potrebnih sprememb oziroma za sprejemanje nujnih ukrepov. O tem, kakšna je ta naša realnost, poleg kazalnikov zaostajanja v odnosu na povprečje EU in sosednjih držav pričajo ugotovitve o kakovosti političnega odločanja ali logiki upravljanja javnih zadev. Med ključnimi vzroki primanjkljaja je opravilna (ne)sposobnost političnega sistema. Sledijo ugotovitve o ustavnem redu in (neracionalnih) prezapletenih postopkih, številu in nesposobnosti političnih strank pri sprejemanju najzahtevnejših in nujnih odločitev. V naslednji skupini kazalnikov je nekompetenten politični kader, brez dokazljivih kvalifikacij oziroma kompetenc v zakonodajni in izvršilni veji oblasti, bohotenje kadrovske zasedbe v strokovnem delu države po merilih politične pripadnosti, nizka raven integritete in uporabnega znanja ter zmožnosti (kompetenc) za učinkovito odzivanje na pereče družbene probleme in izzive.



Pri kritičnih ocenah ustavnosti je treba upoštevati, da jih ni mogoče enačiti z normativnim vidikom in siceršnjo kakovostjo ustave. Kljub nekaterim nerešenim vprašanjem naša ustava vendarle izpolnjuje moralni (etični) in pravni standard sodobne in dobre ustave. V politični filozofiji in teoriji ustavnega prava od nekdaj velja, da je dejansko stanje ustavnosti predvsem rezultat odnosa državne politike do ustave. Stanje ustavnosti v smislu spoštovanja in uresničevanja načela usklajenosti ali koherentnosti pravnega reda, vertikalne in horizontalne skladnosti ter kakovosti predpisov, odločitev in ravnanj državne in lokalne oziroma javne oblasti pa se spet kaže v številu in spoštovanju odločitev ustavnega sodišča. Čeprav ni v vlogi, da ocenjuje opravilno (ne)sposobnost politične oblasti, iz števila in vsebine odločb ustavnega sodišča izhaja, da je glavni vzrok strukturnih problemov, na katere s kritičnimi ocenami opozarjata ekonomska in pravna stroka, bolj kot v normativnem okviru v naravi politične diskrecije in kakovosti političnih odločitev. Glede tega velja poudariti razliko med dolžnim spoštovanjem ustavnega položaja in institucionalnega ugleda zakonodajne in izvršilne veje oblasti na eni strani ter tveganjem opravilne nesposobnosti in nekompetentnosti političnih odločevalcev na drugi strani. Tudi takrat ko govorimo o slabih predpisih in neučinkovitosti področnih politik, v ozadju ni vesoljni zakonodajalec, temveč isti dejavnik opravilne nesposobnosti in nekompetentnosti odločevalcev.

Če pustim ob strani odločitve v zadevah covida-19, ki so odprle vrsto vprašanj o uporabi represivne moči države ter podnormiranem varstvu državljanskih pravic in temeljnih svoboščin v posebnih (izrednih) razmerah, se bom politične diskrecije v kratkem dotaknil na primeru zadnje novele zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). S skoraj soglasno voljo pozicije in opozicije, da potrebujemo učinkovito preprečevanje korupcije s prav tako učinkovitim varstvom pravic oseb v postopkih, je bilo težišče tega žgočega vprašanja o krepitvi pravne države, integriteti in transparentnosti preneseno na sodni nadzor v upravnem sporu. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da novela ni prinesla prav nič novega, kar pri varstvu človekovih pravic ne bi bilo že pred tem urejeno v ustavi in zakonih, vključno z zakonom o upravnem postopku in zakonu o upravnem sporu. Novost pa je izrecna prepoved komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), da pred odločitvijo sodišča ne sme več razkrivati dejanskega stanja ali resnice o korupcijskih praksah. Ko govorimo o preprečevanju korupcije v pravem pomenu besede, poudarek praviloma ni na preiskovanju in procesiranju oseb, temveč na transparentnem upravljanju javnih zadev in razkrivanju korupcijskih praks, preden pride do izvršitvenih dejanj in posledic. Ocenjevanje domnevnih kršitev integritete, ki je z novelo samo še bolj zašlo s poti, kot jo je prvotno zarisal zakonodajalec, si zasluži posebno analizo glede institucionalne učinkovitosti pri obvladovanju tveganja korupcijskih praks. Od obvladovanja tveganja in razkrivanja korupcijskih praks je poleg transparentnosti odvisno ozaveščanje, opolnomočenje državljanov in demokratične javnosti pri uresničevanju ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev na državni in lokalni ravni. Kaj pomaga govoričenje o korupcijskih tveganjih, če ne sledijo učinkoviti ukrepi razkrivanja in obvladovanja korupcijskih praks. Z drugimi besedami, brez tega ni učinkovitega nadzora demokratične javnosti in državljanov nad politično diskrecijo, opravilno sposobnostjo in kompetentnostjo političnih odločevalcev.
 

Politična diskrecija

Tveganje politične korupcije z zlorabo družbene moči, položaja in vpliva politike v javnih zadevah gnezdi v opravilni nesposobnosti in nekompetentnosti političnih odločevalcev. Politična diskrecija je skupni imenovalec vseh teh dejavnikov, prepričanj in ravnanj političnih odločevalcev pri sprejemanju najusodnejših odločitev za državo in državljane. Nad politično diskrecijo, ki poenostavljeno pomeni popolno svobodo odločanja, je poleg demokratičnega nazora samo še »modro nebo«. Ne glede na to, ali jo v ozadju poganja naklep, hoteno ravnanje, malomarnost ali zgolj nesposobnost odločevalcev, je napačna uporaba ali zloraba politične diskrecije najpogostejši vzrok sistemskih odklonov in strukturnih problemov s pogubnimi posledicami za državo in državljane. Na tej točki pridemo do bistva, zakaj je zadnja novela ZIntPK od namena zakonodajalca, da krepi pravno državo in njeno učinkovitost prerasla v priročno zatočišče opravilne nesposobnosti in politične korupcije. KPK do odločitve sodišča v upravnem sporu ne sme objavljati resnice o korupcijskih praksah, sodišče pa po določbah zakona o upravnem sporu ne sme odločati v zadevah politične diskrecije. Tudi takrat, ko bo KPK od daleč in z vso zaukazano previdnostjo tipala strukturne probleme, na katere s svojimi ugotovitvami o opravilni nesposobnosti, demokratičnem primanjkljaju in integriteti politike v AN opozarja ekonomska stroka, se bo po izkušnjah vedno našel način, kako s sklicevanjem na politično diskrecijo nasuti peska v kolesje države, njene institucionalne konkurenčnosti in produktivnosti.

S pogrezanjem svetovne politike v močvirje opravilne nesposobnosti, nekompetentnosti in sistemske korupcije se ljudje že iz obupa zatekajo k različnim rešitvam. Nesposobna ali skorumpirana politika pa namesto dialoga uporablja izključevanje, kar je svojevrstna kršitev načela demokratičnosti in državljanskih pravic do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Politika na splošno zlorablja stiske ljudi tudi tako, da z ideološkimi razprtijami podžiga nestrpnost in sovraštvo, neti ogenj nasilne radikalizacije, kar prej ali slej pripelje do najhujšega. Uporaba represivnih organov države za množične obračune z državljani, za katere smo naivno verjeli, da so značilnost le totalitarnih režimov, se je medtem preselila še na naše ulice. Naj v zvezi s tem ponovim osebno stališče, da glavnih vzrokov ne bodo odpravile spremembe predpisov, vključno z volilno in referendumsko zakonodajo. Strukturnih problemov ni moč reševati z isto miselnostjo, ki jih je proizvedla. S primanjkljajem v opravilni sposobnosti in kompetencah odločevalcev se kvečjemu kopičijo. Če nam je kaj do tega, da jih kot družba uspešno rešujemo, bi se morali čim prej poenotiti in se resno pogovoriti o opravilni sposobnosti in kompetencah političnih odločevalcev.

**
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.