Dobra znanost in slaba anonimnost

Živimo v zelo posebnem, kritičnem času spopadanja s pandemijo in kot vsaka kriza (osebna ali družbena) nam ta po eni strani drži ogledalo, kako smo živeli, delali, po drugi pa omogoča dokazovanje sposobnosti, kako se iz krize rešiti, kako preživeti. Slika v ogledalu je skrb vzbujajoča, po drugi strani pa nam znanost daje odgovore, kako preživeti.

V časopisu Delo je bil 20. oktobra objavljen članek Kaj o maskah vedo na Institutu Jožef Stefan, v oddaji Znanost na cesti pa je prof. dr. Maja Remškar raziskavo o učinkovitosti različnih materialov in mask pri preprečevanju prehoda nanodelcev še zelo nazorno in podrobno predstavila. Če bi vlada odlok, da različne rute in šali niso več ustrezna zaščita, podprla z dognanji znanosti, katera maska, kateri materiali nas pred virusom uspešneje ščitijo, bi lahko pridobila zaupanje javnosti in s tem dosegla dobrovoljno in dosledno spoštovanje nove uredbe. Tu je, kot že tolikokrat do zdaj, padla vladna komunikacija z javnostjo.



Tak zgrešen pristop in odnos vlade do javnosti in znanosti imata svoje korenine. Prvi minister si dovoli izjaviti »tako imenovana znanost«?! V življenju ni opravil nobene raziskave, ni objavil nobenega znanstvenega članka. Če bi govoril o obramboslovju, bi imel vsaj strokovno mnenje, ne pa o epidemiji, zdravstvu in zdravju. Žal velja pravilo, da se »način delovanja« z vrha (organizacije, družbenega sistema) nekritično prenaša na spodnje ravni in tako je usoda znanosti zapečatena. Vsak lahko suvereno prijavi, objavi svoje mnenje (svojo neumnost). Posledice pa vsakodnevno doživljamo s katastrofalnimi posledicami epidemije.

To potrjuje izjava dr. Bojane Beović, glavne vladne svetovalke za epidemijo, ki v intervjuju pove: »Ko smo začeli opozarjati na problem okužb na delovnih mestih, smo dobili odgovor, da to pa že ni res.« Objave NIJZ, da se največ, kar 25 odstotkov okužb zgodi na delovnih mestih, je na TVS predsednica gospodarske zbornice preprosto zanikala: »Iz podjetij dobivamo informacije, da ni tako.« Kakšna »lahkost bivanja«.

Kako ima lahko beseda laične javnosti enako težo kot beseda stroke? Saj niso volitve. Eklatantno neumnost si je privoščil minister za javno upravo prejšnje vlade. Na javno razpravo o razvoju omrežja 5G v Sloveniji je poleg stroke povabil še »zainteresirano javnost«. In kako se je končalo? Ob razlagah stroke je nekdo od »zainteresirane javnosti«, pobalinsko skrit v zadnjih vrstah, kričal: »Lažete!« Pozneje se je minister opravičeval, češ »saj stroka nima odgovorov, saj se še ne ve«. Res, stroka ne ve vsega, nikdar ne bo. Je pa v razlagah iskrena in preverljiva, v smislu to vemo, tega pa (še) ne vemo, in tveganja so lahko taka in taka. Nepoučeni naj si zavrtijo posnetek oddaje Od bita do bita, ta jim bo razkrila točno to: kaj je znanost dognala, kaj ve in kje so meje že znanega. Laična javnost pa ne ve, nima védenja, zato je o »nečem« prepričana, preprosto verjame; kjer ni védenja, je vera. Z vernikom razpravljati, »ali bog je«, pa je nesmisel, norost.



Ne samo študentom v predavalnici razlagam, da je nujno preveriti, prvič, kdo sporoča, drugič, zakaj sporoča, in šele tretjič, kaj sporoča. Kritično mišljenje je (danes) ključno. Res je sicer, da je za kritično mišljenje potrebno nekaj znanja, pa saj v slovenski družbi delež visoko izobraženih silovito raste. V tej zvezi naj opozorim še na izraz v naslovu, »dobra znanost«. Da, žal vsa znanost ni dobra, zato so naštete tri točke še pomembnejše. Za primer navajam doktorat Ideološki konstrukti o cepljenju pod mentorstvom dr. Mateja Makaroviča na Fakulteti za uporabne družbene študije. Pod ena, v komisiji ni bilo nikogar iz medicinske stroke. In lahko kar neham. Kaj vse je tudi metodološko narobe s tem doktoratom, sta javno predstavila imunolog dr. Alojz Ihan in infektolog dr. Marko Pokorn. Kako se obraniti »slabe« znanosti? Prvič, z doslednim kritičnim javnim odzivom same znanosti, in drugič, z nesodelovanjem znanstvenikov v rabotah zlorabe znanosti: tu je na preizkusu integriteta znanstvenika, njegovo spoštovanje lastne stroke. Vsako tako sodelovanje namreč pomeni izgubo za znanost in stroko. Zato razumem odstop epidemiologa Maria Fafangla, nikakor pa ne vztrajanje infektologinje Beovićeve.



V »dobrih starih časih« so različne teorije zarote, nebuloze, neumnosti ostale v omejenem prostoru razgretih debat za šankom, z internetom in družabnimi omrežji pa se glas nevednih, agresivnih in primitivnih širi s svetlobno hitrostjo. Pri tem je žal res, da »laž že trikrat obkroži zemljo, ko se resnica šele odpravi na pot«. Ljudje pač hitro verjamejo, kar si želijo verjeti. Tu bi rad opozoril še na neverjetno razliko v govoru stroke napram govoru politike. Nujna seja parlamentarnega odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, na kateri so člani skupine Sledilnik predstavili modele napovedi širjenja epidemije z vsemi posledicami (umrli, hospitalizirani …) in vplivom, ki ga na širjenje (n)imajo sprejeti vladni ukrepi, nam pokaže vso bedo politično motiviranega govora. Tu izrekam vse čestitke skupini Sledilnik, ki svoje znanje v prostem času namenja javnemu dobremu. Moj globok poklon!



Ljudje imamo radi zgodbe, primere. Zato naj poskusim s primerjavo umetnosti in znanosti. V uvodu koncerta (enega redkih v Cankarjevem domu v preteklem letu) je Vlatko Stefánovski poudaril, da je letos 50 let, kar igra kitaro, se ukvarja z glasbo, in nadaljeval: »Pa da vidimo, kaj smo se v teh letih naučili, če smo se česa naučili.« In je imel kaj pokazati. Uro in pol odlične glasbe, neverjetnih kitarskih bravuroz, narodnih, ponarodelih in avtorskih pesmi! Kako bi me sprejela publika, če bi takrat še sam stopil na oder in rekel, bom pa še jaz kaj zaigral, boste še mene poslušali. Sicer nisem glasbenik, nikdar nisem igral kitare, ampak poslušajte še mene. Kako očitna nebuloza, nihče me ne bi poslušal, kaj šele, da bi imel sledilce in bi me všečkali. V svetu pa proticepilske, 5G, podnebne … nebuloze še kar uspevajo. Mnenju znanstvenika, raziskovalca, ki desetletja ali celotno delovno dobo proučuje določen naravni ali družbeni fenomen, se nameni enaka pozornost, pripisuje enaka teža kot nevednežu, ki si vzame nekaj ur za brskanje po internetu in deli, kar pač verjame.

Berem, da je postala nemška družba ob vzponu nacizma nevljudna in nespoštljiva. Kaj niso zdaj v naši družbi nespoštovanje, zmerjanje, žaljenje na pohodu, ali ne postajajo stalnica? Bolj ko smo kot družba odprti za javno besedo, hujše so zlorabe te iste javne besede. Tu opozarjam, prvič, na že opisano nekritično prevzemanje vedenja in delovanja z zgornjih na nižje ravni družbe, in drugič, na uveljavljeno (nesprejemljivo) spletno anonimnost. Pri tem še lahko razumem (ne pa sprejemam) anonimnost na različnih družabnih omrežjih, nikakor pa ne na uradnih straneh javnih medijev. Zakaj ti dovolijo anonimno komentiranje? Prav ta anonimnost je po mojem mnenju ključna za nesprejemljivo, žaljivo, primitivno raven komunikacije.

Naj potrdim s primerom. Študenti medicine so ob silni spletni proticepilski gonji zagnali svoj prostovoljni projekt Imuno, evropska komisija jim je podelila nagrado za najboljši nevladni projekt na področju zdravstva. Čestitam, klobuk dol za strokovni pogum in dejanja. V intervjuju je vodja skupine poudarila, da so s svojimi celostnimi strokovnimi predstavitvami prednosti cepljenja šli tudi na teren, v živo. Z nelagodjem in strahom, saj so se na njihov račun na spletu usuli žaljivi, agresivni in primitivni komentarji. In presenečenje: na teh dogodkih so bili nasprotniki cepljenja (v nasprotju z anonimnim spletnim psovanjem) korektni, celo vljudni.

Zaključujem s pozivom: prvič, dobro znanost imamo, podprimo in upoštevajmo jo; drugič, javne medijske hiše naj zagotovijo preverljivo avtorstvo prispevkov ter komentarjev; in tretjič, otroke moramo že v vrtcu učiti vljudne komunikacije, spoštovanja in osebnega dostojanstva.

***
Red. prof. dr. Matevž Bren, Fakulteta za varnostne vede UM in raziskovalec na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.​

Popravek

V prispevku z naslovom Dobra znanost in slaba anonimnost, ki je bil 19. januarja 2021 objavljen na spletni strani Delo.si, so bili objavljeni napačni oz. zavajajoči podatki o doktoratu Ideološki konstrukti o cepljenju pod mentorstvom dr. Mateja Makaroviča na Fakulteti za uporabne družbene študije Univerze v Novi Gorici. V prispevku je bilo navedeno, da je Fakulteta za uporabne družbene študije ena izmed fakultet Univerze v Novi Gorici. Ta navedba ni točna oz. je zavajajoča, saj Fakulteta za uporabne družbene študije ni ena izmed fakultet Univerze v Novi Gorici.

Univerza v Novi Gorici je visokošolski zavod s sedežem v Novi Gorici, ki izvaja študij na Fakulteti za znanosti o okolju, Poslovno-tehniški fakulteti, Fakulteti za naravoslovje, Fakulteta za humanistiko, Fakulteta za vinogradništvo in vinarstvo, Fakulteti za podiplomski študij in Akademiji umetnosti.

Prof. dr. Danilo Zavrtanik, rektor Univerze v Novi Gorici