Zdravstveni sistem od junaka do bedaka

Zdravstveni sistem je od začetka epidemije covida-19 imenovan za junaka zgodbe. Povsem objektivno je bila vloga zdravstvenega sistema, ki je bil popolnoma nepripravljen prevzeti tako veliko breme, a ne po svoji krivdi, tokrat prvič v času samostojne države postavljena na svoje mesto.

Vrstile so se hvale, navijači nogometnih klubov, no, vsaj enega, so pred bolnišnice razgrnili napise »Hvala«. Najbolj obremenjeni zdravstveni delavci in sodelavci so za svoje delo v izjemnih, zanje večinoma novih razmerah dobili plačilo, kakršno bi plačilo teh profilov moralo biti že v času pred epidemijo, pa bi tudi v epidemijo lažje vstopili, saj nam negovalni kader in tudi del zdravništva ne bi tako zlahka bežal v tujino.

Skratka, vsaj na ravni javno izrečenih besed in že omenjenih dejanj smo delavci v zdravstvu dobili vlogo, kakršno si zaslužimo.

Oddaja Tarča je zanesljivo med najbolj gledanimi oddajami na RTV Slovenija.

Izbira teme, ki so zanimive, in jih predstavi v maniri zasebnih televizij. Voditeljica izbere primerne sogovornike tako, da svojo tezo, o kateri je neomajno prepričana, lahko izpelje do konca.

Na prvi pogled je bil namen oddaje 21. 1. 2021 poudariti, kako so bolnišnice s covidom-19 zaslužile.

Kar je za psihologijo naroda odlično. Junaki so lahko le redki športniki, ki naj po možnosti živijo čim dlje, da jih ne vidimo preblizu, sicer pa ni dobro, da so eni izmed nas.



Cena zdravstvene storitve je tema, ki omogoča nešteto interpretacij. Sistem financiranja po SP. Zelo poenostavljeno povedano, zdravljenjem različnih bolezni se določijo cene, ki pa seveda niso posledica natančnih izračunov, koliko neka zdravstvena storitev ustanovo dejansko stane, ampak so na začetku stvar določitve, nato pa neskončnih bolj ali manj tihih dogovorov med izvajalcem in plačnikom ter ob soglasju ministrstva za zdravje. Da pa bi solata v zvezi s plačili izvajalcem bila še pestrejša, so izvajalcem v terciarnih centrih, kar pri plačilu primerov dodali še dodatek za terciar, kar pomeni, da je operacija zloma skočnega sklepa za plačnika na Jesenicah manj vredna kot v UKC Ljubljana. S takim načinom plačevanja se je, jasno, dogajalo, da so za enake storitve, za enake operacije, za enake bolezni slovenske bolnišnice prejemale povsem različna plačila. In to je bil oziroma še vedno je eden od pomembnih vzrokov za izgube v slovenskih bolnišnicah, ne pa nedelo izvajalcev, nesposobna vodstva, spoštovanje modre knjige standardov v medicini (ki je žal zgolj mrtva črka na papirju). Vse to je eden od sogovornikov, izkušen zdravstveni menedžer, izpostavil kot vzrok za težave javnih zavodov. In verjemite, teh naštevanj smo izvajalci siti.

Pa se vrnimo h covidu-19. Bolnišnice smo bile na epidemijo popolnoma nepripravljene. Znašli smo se po možnostih in sposobnostih. Z ministrstva je prišel ukaz: pripravite pet intenzivnih postelj, sivo ambulantno cono, 40 postelj za navadne bolnike s covidom-19.



Kje, kako, s čim in s kom ni zanimalo nikogar.

Čez poletje smo v pričakovanju drugega vala opravili gradbena dela za novo intenzivno. Jih napolnili z golfi (ventilatorji) in drugo potrebno opremo. Pripravili smo sivo cono, ki je zdaj videti kot urgentni center, kot ga zaradi vsem znanim težavam z gradnjo le-tega na Ptuju nekateri zaposleni samoironično imenujemo.

Ko sem poslovni direktorici izročal seznam, kaj vse potrebujemo za zagon oddelkov za covid-19, sem bil vesel, da se je potem takoj začela nabava.

To, da zaradi pomanjkanja kadra svoje osnovne dejavnosti nismo opravljali in smo zato imeli manj prihodkov, je bil spet naš problem.

Za vzdrževanje dejavnosti za covid-19, še posebno za intenzivno enoto, je potrebnega veliko več kadra kot za osnovno dejavnost, ki jo bolnišnica izvaja. Na internem oddelku ter v anesteziologiji zdaj 24 ur delajo vsaj podvojene ekipe kot pred epidemijo. Stroški dela so se zelo povečali.

Tudi tako imenovani hotelski dan ne znaša več toliko, kot smo slišali v oddaji, strošek hrane in predvsem strošek za smeti se je zelo povečal, saj so zahteve povsem drugačne in se je delež najdražjih smeti zelo povečal.

Ko se je epidemija tako razširila, da smo se skoraj vse slovenske bolnišnice vključile v zdravljenje teh bolnikov, se o plačilu cene za bolnika s covidom-19 ni niti govorilo niti spraševalo. Vsako jutro smo se prešteli, ali nas je dovolj, in šli vsak k svojim nalogam.

Voditeljica in del sodelujočih v oddaji imajo očitno težavo s pojmom zagonski stroški pri vzpostavitvi nove dejavnosti ali novega izdelka. Izvajanje dejavnosti, povezane s covidom-19, je povezana z drugačnimi stroški kot v zdravstveni dejavnosti, ki je že vpeljana. Zato so cene novih izdelkov na začetku praviloma višje in je to treba vključiti v tolikokrat omenjeno kalkulacijo. Se pa ob tej mantri stroškovne kalkulacije za bolnike s covidom-19 postavlja vprašanje, kdaj so bile narejene stroškovne analize za vse druge zdravstvene storitve, pri katerih bi s pravimi podatki sodelovali izvajalci in plačnik ter ne zgolj plačnik, ki ima povrhu še monopolni položaj na trgu.



Z veliko gorečnostjo so se v oddaji spraševali o stroškovni analizi covida-19 v slovenskih bolnišnicah. Nimamo je, ker se majhne bolnišnice z nekaj ljudmi v ekonomskih oddelkih bolnišnic ukvarjajo z milijon drugimi zadevami, ki jih od nas zahteva ustanovitelj (letno poročilo za leto 2020, letni načrt za leto 2021), ker so zboleli, imajo varstvo lastnih otrok, ker šole niso odprte, in ker smo v preteklosti naredili že zelo veliko analiz, ki jih nihče ni jemal resno in so kazale, kako podcenjene so javne bolnišnice. Ne spomnim se oddaje Tarča, ki bi obravnavala možnost, da so slovenske bolnišnice finančno podcenjene in da se za enako diagnozo v Sloveniji bolnišnicam plačuje različno.

Kako pokvarjena je logika, da ko javne bolnišnice ustvarjajo izgubo, je to v redu – ja, zakaj pa ne bi za svoje storitve prejemale ustreznega plačila? – ali da je to rezervirano zgolj za redke izbrance v mešanem javno-zasebnem delu zdravstvene dejavnosti, ki se jih seveda take oddaje ne dotaknejo.

Skeptiki so dobili še en razlog, da ne verjamejo v bolezen in da ni treba spoštovati ukrepov, saj gre očitno za bolezen, ki so si jo bolnišnice izmislile za svoj zaslužek. Ne samo to, ljudi v bolnišnicah namerno intubiramo, samo da dobimo še več denarja. Kako lahko dandanes komu sploh ta misel pride na pamet.

Zdravništvo bi moralo ponoreti. Seveda ne bo.

Za naslednje oddaje bi bili primerni temi dodatki v zdravstvu ob epidemiji in cepljenje mimo čakalnih vrst, ker je bolje, da cepivo zavržemo, kot da bi cepili koga, ki ni na vrsti.

Gotovo je vsaka kriza priložnost za dogajanje, ki je očem skrito. Če najdeš »afero«, ki se dobro sliši, na dogajanje v ozadju ni nihče pozoren.

Že v prvem valu se mi je zdel odnos do izvajalcev sumljiv, vedel sem, da bo po epidemiji spet vse po starem. Uštel sem se – niti do konca epidemije niso mogli počakati.

***
Prim. dr. Teodor Pevec, dr. med, svetnik strokovni vodja Splošne bolnišnice Ptuj in doktor ekonomskoposlovnih znanosti

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.