Odprto pismo ministru dr. Jerneju Pikalu

Spoštovani!

Prepričan sem, da so intelektualna lastnina in pravice, ki izvirajo iz nje, eden od temeljev zdrave in k napredku stremeče družbe. V svojem bistvu predstavljajo intelektualno delo in pravice osnovo, na kateri je zgrajena sodobna družba, in pogoj za njen razvoj. To nedvomno velja tudi za slovensko družbo.

Na načelni ravni se strinjamo, da je intelektualna lastnina pomembna in da jo je treba zaščititi. Ampak, kot je to običajno, razlike nastajajo pri uveljavitvi načel, o katerih smo si edini.

Že precej časa opažam, da se pri interpretaciji pravic, ki izhajajo iz intelektualne lastnine, upošteva samo mnenje, ki je v resnici v odnosu do avtorjev sovražno in za nastanek novih poganjkov v intelektualni produkciji škodljivo.

Zatiralski princip zoper avtorje, ki ga uveljavlja nekakšen Inštitut za intelektualno lastnino, ki s svojim zvenečim nazivom seveda zavaja, je dolgoročno škodljiv in nasproten razvoju in ustvarjalnosti. Gre za inštitut, ki se predstavlja in uveljavlja kot edini varuh pravic intelektualne lastnine ustvarjalcev in ki se urbi et orbi razglaša za edino pravega interpreta zakonskih določitev o pravicah avtorjev.

Pravnim interpretacijam tega »inštituta« ne sledijo samo naročniki, ki so delniške družbe, in naročajo pravna mnenja, ki so seveda v prid samo njim, pač pa tudi državni organi, ki bi morali, glede na pomembnost področja in glede na pluralnost, ki jo po svojem bistvu zastopajo, biti veliko bolj pazljivi pri izbiri svetovalcev na področju intelektualne lastnine.

Toliko bolj sem presenečen nad dejstvom, da je samooklicani inštitut na slovenske učitelje in ravnatelje naslovil peticijo, ki je vabila k podpisovanju proti direktivi EU o avtorski pravici na spletu.

Presenečen sem najprej zato, ker prinaša direktiva veliko dobrega in koristnega za šolstvo in učitelje, obenem pa tudi zato, ker gre za očitno zavajajoče lobiranje občutljivega dela javne uprave, ki ga predstavljajo prav učitelji in profesorji, in to celo v lažnem imenu interesov MIZŠ in »izobraževalcev«. Pri tem je še toliko bolj šokantno dejstvo, da so stališča peticije v grobem neskladju z veljavno zakonodajo, njena samovoljna tolmačenja pa nedopustno posegajo v pristojnosti državnih organov.

Sprejemanje zakonskih podlag, kot je direktiva EU, je državnega pomena in zato podvrženo medresorskemu usklajevanju ter predmet stališč državnih organov in v končni fazi vlade, zato lahko takšno hujskanje učiteljev razumemo zgolj kot nepooblaščeno lobiranje, ki nosi očitne znake korupcije tudi z vidika KPK.

Zato pozivam državne organe, predvsem pa ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da nemudoma prekine sodelovanje s tako lobistično definiranim »inštitutom« brez vsakršne pravne legitimnosti ali mandata javnosti in pri svojem delovanju podpre in omogoči razvoj intelektualne lastnine, ki jo ustvarjajo avtorji v korist vseh, in ne samo velikih delniških družb.

Ščuvanje učiteljev in ravnateljev srednjih šol proti avtorjem in njihovim pravicam, ki je plod pravno sumljivih lobističnih idej, škoduje nam vsem, ne samo avtorjem. Obenem zato pozivam MIZŠ, naj v skladu z zakonodajo ukrepa proti nepooblaščenemu lobiranju javnih organov s strani zasebnih podjetij, h katerim sodi tudi omenjeni inštitut.

S spoštovanjem.
 
Dušan Merc, upokojeni ravnatelj OŠ Prule in pisatelj

--------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.