Oborožena Evropa na kaotični šahovnici

Tudi evropski parlament je povedal svoje o 850 milijard evrov težkem oboroževalnem načrtu Evropske unije, ki ga je pred kratkim predlagala predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Soglasno ga je podprl svet EU s poslušnim portugalskim predsednikom Antóniem Costo na čelu.

V imenu obrambe pred Rusijo (pa menda tudi pred Kitajsko, Severno Korejo in Iranom) je s 419 poslanskimi glasovi neobvezujočo resolucijo v podporo beli knjigi o evropski obrambi, ki jo bo komisija predstavila 19. marca, evropski parlament potrdil. »Za« so glasovali tudi slovenski predstavniki od desne do leve, z izjemo socialnega demokrata Matjaža Nemca, ki se je vzdržal.

Priznati gre, da je v teh vojnih časih tudi vzdrževani glas junaško dejanje. A če je prooborožitveni glas pregovorno militarističnih poslancev SDS in NSi ter lojalnosti Natu predanega liberalnega Gibanja Svoboda dokaj razumljiv, seveda z zornega kota mainstreamovske zahodne politike, je podpora »zelenega« in običajno analitično treznega Vladimirja Prebeliča pravo presenečenje. Za tiste, ki so se že poigravali z zamislijo o njegovem in Vesninem zavezništvu z Levico, pa grenko razočaranje.

In kaj nam prinaša pobuda Ursule von der Leyen? Mnogi analitiki opozarjajo, da milijardne naložbe v oboroževanje, ki bodo tako ali drugače na plečih posameznih držav, ne pomenijo ustvarjanja evropske obrambne arhitekture, saj EU ne deluje kot država, tudi kot federacija ne, in ni še uskladila in dosegla niti prave skupne evropske zunanje politike niti skupne obrambne vizije. Solistično in ambiciozno nastopaštvo Emmanuela Macrona, predsednika edine države EU z jedrskim orožjem, pa usklajeno vseevropsko obrambno arhitekturo postavlja še bolj v negotovost.

In kaj nam prinaša pobuda Ursule von der Leyen? Mnogi analitiki opozarjajo, da milijardne naložbe v oboroževanje, ki bodo tako ali drugače na plečih posameznih držav, ne pomenijo ustvarjanja evropske obrambne arhitekture, saj EU ne deluje kot država, tudi kot federacija ne, in ni še uskladila in dosegla niti prave skupne evropske zunanje politike niti skupne obrambne vizije. FOTO: Stephanie Lecocq/Reuters

Pri tem se tudi britanski premier Keir Starmer, s komolci in kljub brexitu, ponuja Evropi s svojim jedrskim arzenalom.

Povedno je, da se oborožitveni predlog Ursule von der Leyen, ki zveni zelo podobno njeni netransparentni in za farmacevtske velikane donosni cepilni strategiji v času covida-19 (še pomnite nikoli povsem razčiščen Pfizergate?), pojavlja sinhrono z ultimativno zahtevo Donalda Trumpa, naj države članice Nata drastično zvišajo svoje obrambne izdatke.

Zato je težko razumeti, ali je cilj oboroževalne investicije evropsko osamosvajanje od Trumpovega negotovega Nata ali gre za manever, ki bo le omogočil uresničevanje diktata ameriškega predsednika. Mnogi se zato sprašujejo, za koga in kaj bomo namenili toliko denarja oboroževalnim industrijam, mimogrede, pretežno zasebnim. Za Nato? Za vseevropsko vojsko? Za Ukrajino (če Viktor Orbán popusti)? Proti Rusiji, ki jo mnogi že vidijo s svojimi konji in kozaškimi sabljami ali kot smrtonosen virus pred Brusljem?

Morda ali verjetno za utrditev vojaške industrije – kot nekakšne rešilne bilke evropskega, zlasti nemškega gospodarstva v krizi. Ne pozabimo, vzpon oboroževalne industrije kot učinkovite alternative hudi ekonomski depresiji je v tridesetih letih privedel Nemčijo in svet do druge svetovne vojne.

Franco Juri, publicist, karikaturist. FOTO: Jure Eržen/Delo

Marsikateri poznavalec opozarja na nevarnost takšne horukarske oboroževalne histerije. Težko se je sicer znebiti vtisa, da deluje Von der Leyen zelo usklajeno z generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem – ja, s tistim, ki je pošiljal slabe plačnike atlantskega vojaškega sistema in tiste, ki niso pripravljeni žrtvovati zdravstva, šolstva, socialnih transferjev in pokojnin za višji ideal obrambe, tudi nas Slovence, k tečaju ruščine ali na Novo Zelandijo, in ki je Zelenskega prosil, po drami in ponižanju v ovalni pisarni, naj se vendar ukloni velikemu ameriškemu gospodarju.

In medtem ko Evropejci čakajo na ruski napad na okopih nekakšne vojaške postojanke sredi Tatarske puščave, prosto po genialnem romanu Dina Buzzatija, z druge strani Atlantika Donald Trump prostodušno napoveduje prevzem Grenlandije, Paname in morda celo Kanade.

Ali se morda oborožujemo za obrambo pred Ameriko? Za pomoč, po 5. členu zavezništva, zaveznicama Danski in Kanadi? Kako sestaviti na tako kaotični svetovni šahovnici kredibilen mozaik o evropski obrambi in varnosti?

Vse kaže, da delujejo evropski voditelji brezglavo, morda tudi panično, večina evroposlancev pa jim nekritično sledi: oborožujmo se! Proti komu? Še ne vemo točno. A dobro bo, če bomo v vsakem primeru oboroženi. Kdo bolj, kdo manj; majhne države bodo tako ali drugače, povišanju obrambnih izdatkov navkljub, v stalnem podrejenem položaju in odvisne od velikih sosedov, od njihovih letal, ladij, raket. In seveda pogojevanj.

V Sloveniji nam vlada optimistično napoveduje in prikazuje koristno plat oboroževanja in pospeška za doseganje dveh odstotkov BDP za obrambo pred načrtovanim terminom; naj bi tu pa tam gradili tudi kakšen most in proizvajali jeklene kupole za naše patrie. In mirna Bosna!

Tudi britanski premier Keir Starmer, s komolci in kljub brexitu, se ponuja Evropi s svojim jedrskim arzenalom. FOTO: Leon Neal/Reuters

V vsej tej realpolitični zmešnjavi in hitenju pozabljamo na še eno od tistih podrobnosti, kjer se rad skriva tudi hudič. Povišanje izdatkov za obrambo, z ritmom, ki ga narekujejo domislica Ursule von der Leyen in Rutte-Trumpov ultimat, bo neizogibno udarilo po socialni državi. Ja, natanko tako, kot je namignil generalni sekretar Nata; manj za zdravstvo, manj za šolstvo, manj za pokojnine ... ali tudi manj za zeleno tranzicijo in nevladne organizacije, kot predlagajo v SDS.

In kaj politično pomenijo te napovedi za Evropo? Marsikje je prihodnost že sedanjost; porast strahu, negotovosti, nezadovoljstva in posledično skrajne desnice. Pacifistična levica je marginalizirana in demonizirana, ne le s strani konservativne desnice, temveč tudi liberalcev in levosredinskih socialnih demokratov.

Nemčija, Avstrija, Francija, Nizozemska, Švedska, Finska, Italija ... indici o skrajnodesničarski smeri nove Evrope v senci Trumpa in Muska so jasni. Požarni zidovi pa so vse manj zanesljivi. Oboroževanje držav – z vsemi družbenimi turbulencami, ki jih bo to sprožilo v evropskih državah, v katerih že vlada tudi precejšen strah pred migranti – bi nas lahko po bližnjici privedlo do prevlade skrajnih nacionalističnih in suverenističnih politik in politikov. Nemogoče? Bomo videli. Pa še orožje, za 850 milijard, jim zdaj ponujamo na pladnju. Evropi z »dobrimi nameni« morda tlakujemo pot v pekel.

***

Franco Juri, publicist, karikaturist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.